Ko je ugovarjal Iztok razdivjani vojski, ko je odbiral vojščake, je čepel na okopu gradišča, stiskal ustnice in škrtal z zobmi. Da ni bila njegova vera v Iztoka brezmejna, zagnal bi se bil proti njemu, ga pahnil s konja in zaklical v tolpo: »Za mano! Nad Hune!«