V trenutku je sivi vikar eno samo neskončno koprnenje, psalm do visokih nebes, sproščen v prečudni, nadzemeljski sli, brez besede, brez razuma in telesnega občutja. Ne véruje, a je sama vera, ne upa, a je ves v dopolnjenju, ne ljubi, in je ves minul v brezkončnem usmiljenju. Česar je tako dolgo pogrešal, nad čemer je obupal, da bo kdaj imel, božja sreča Kristusova, se je zdajci osula nadenj, ga obsenčila, spočela ga za nezaslišano delo.