tla (301-400)

prineseta na nosilnici Giusta in ga položita na	tla	zraven Sove, ki ga samo pogleda, a ne zine nobene	A
Bolničarja prineseta Sovo in ga položita na	tla.	Trije partizani so se že ustavili pri	A
oprtnica se mu sname in brzostrelka pade na	tla.	Sova jo pobere, jo obdrži v svoji šapasti roki	A
zamahne s puškinim kopitom po uri in jo sklati na	tla.	Kutschera se zravna pred očkom Orlom	A
Očka Orel jo objame in jo počasi spušča na	tla,	nato poklekne k njej in se sklanja nad njo.	A
prinesejo dve nosilnici, ki ju počasi položijo na	tla	pred Sovo in Borisa.Na zadnji nosilnici se v	A
in pogleda Sovo, ki stoji nepremično, gleda v	tla	in samo brez moči opleta z rokami. Stane	A
presunljivo motri, nato naglo položi škaf na	tla.	Boris se približa.	A
zagrmel Luka in s kostjo navpično pokazal v	tla.	»Seveda!« je vzdihnila Pepa, se glasno	A
zgrabil pletenko in jo s tako silo treščil ob	tla,	da se je vino razlilo po vsej kuhinji.	A
stoji Barbaron; naslanja se na deblo, gleda v	tla	in sesa svoj dolgi in debeli zeleni ustnik.	A
očitali cendravost. Hlipov Lojz vrže ogorek na	tla	in razdraženo zarevsa: »Take mehnice	A
žareč in po taktu polke trka s svojo gorjačo ob	tla.	Kuhinja je že prepolna in nihče več nima	A
obstane sredi izbe. Kar videti je, kako se mu	tla	zibljejo pod nogami. »Tako je, kakor	A
pravkar pojavil v vratih, in udari z gorjačo ob	tla.	»In tam nam bo sam gospod Belcebub na	A
robec in bevsknil: »Spusti to svinjarijo na	tla!	« Spustil sem robec in stopil je nanj	A
pramen sonca, ki je padal izpod oboka na siva	tla	... Ko je ključ zapel ob ključavnici in	A
Pazienza, je zmignil eden izmed njiju, pogledal v	tla	in odtrgal Vladimirjeve tresoče roke od sebe	A
udarcev. Počasi se je posedel ob zidu na mokra	tla.	Minila je neizrečeno dolga doba.	A
mu krepko opasal trebušček, ga postavil na	tla	in mu veselo rekel: »No, zdaj pa le	A
sanje. Trava v tistem koščku sveta ne poganja,	tla	so nastlana s starimi obtolčenimi piskri, razbitimi	A
razlagal sanje. Venc se je znova zamaknil v	tla	in s težavo vlekel iz sebe besedo za besedo	A
rekla Zinka zaukazljivo in udarila s peto ob	tla.	»Saj se,« je plašno rekel Venc.	A
z vero in upanjem, dvakrat ga je treščilo ob	tla.	Zdaj je ostal teden dni doma, molčal	A
široko pljunil v grm ob cesti in udaril s peto ob	tla.	Toda dan se je že nagibal, sonce je	A
krčevito stisnil otroka k sebi. »Če ga spustiš na	tla,	ti razčesnem nos, zapomni si!« je bevsknila	A
obesil Travnikarjevemu stricu, se je strkljal na	tla.	Justin je ustrežljivo poskočil in ga	A
vaščane. Počasi se je sukal okrog kobile, gledal v	tla	in si z rdečim robcem neprestano otiral čelo	A
Ustavila sta žago, molče položila odžagano desko na	tla,	zaklinila orehovo korenino, pognala žago in	A
poprijemajo svetlo kovino, noge zasajajo v majava	tla.	Ravnotežje.	A
da je tistega spodaj en sam udarec položil na	tla.	Kaj položil - zrušil, zdrobil, zmečkal.	A
zraku osmico. Zemeljska težnost ju potegne na	tla,	da s petami trešči po parketu, opre se na komolce	A
pijanec. Po progi zdrvi vlak, da se stresejo	tla.	Bife.	A
površino gostilniškega pulta, pod nogami trdna	tla,	urne noge, za svojim hrbtom pa sluti poseben	A
ki je držala nož. Druga dva sta ga zbila na	tla.	Najprej so mu porezali ves špeh, potem pa še	A
tiha pištola, ki jo roka nevidno spusti na	tla.	Pavel Vatovic jo nenadoma začuti med svojimi	A
trdno, mirno, vztrajno kot pribit ob stol, ob	tla.	Niti premaknila se ni prikazen z debelimi očali	A
KMIČNOJ LAMPAŠ NOSI, stal je kot prikovan v	tla	in gledal gor.Bila je dolga in trudna noč.	A
Dutschkeja, je eden od privržencev vrgel pepelnik ob	tla,	da se je ta raztreščil na nešteto tisoč koščkov	A
privrženci pa ne, eden je hrknil in pljunil na	tla,	med razbite tisoče koščkov pepelnika. So	A
ki jih komolec krčevito stiska k telesu, na	tla,	na umazan pločnik, in stegne roke visoko v zrak	A
tam na vogalu stojiš z nogami krepko uprtimi v	tla,	z roko v bok, s suknjičem varteks čez ramena	A
konec je z njo, z jezno kretnjo jo vržeš ob	tla	in segaš po novi, ko potisneš zguljeno torbo	A
vročega dne v tem temnem prostoru padali na	tla,	v prazno. Termiti in zidaki hkrati, kajti	A
topli curek in na drugi strani glasno pada na	tla,	da kapljice odskakujejo od segretega asfalta	A
gladki steni v cementna . / . / stran 127 . /	tla,	v hlad se sesede telo, v vso zdrizasto svinjarijo	A
pobočju navzdol, potem pa se je nenadoma vrgel na	tla,	prižel lice k mokri travi in delček sekunde	A
vzpenjala po stopnicah. Za hip še gleda predse, v	tla,	potem dvigne pogled in se počasi napoti proti	A
kaplje in potem nalahno polzela nazaj, v močvirna	tla.	Tako je bilo, kot da bi kapela rasla iz zemlje	A
sluz napajala in hkrati vlekla nazaj v močvirna	tla.	Segel je z roko k steni in obtipal toplo, voljno	A
je v vlažno travo in vrgel težko prtljago ob	tla.	Z rokavom si je obrisal mokro čelo.	A
je, kam drugam, kot k hudiču? Vrgel se je na	tla	in brodil po blatu, vsak kamenček je obtipal	A
nekakšno posodo. Izmuznila se mu je in treščila ob	tla.	Zdaj se je v kotu zares in razločno premaknilo	A
po razbojniku, pa se je le še nesrečneje na	tla	zavalila; ko se jim je zdelo, da so tako svojo	A
ven in poslušal je misel, ki ga je prikovala v	tla.	Vreščeča starka, brezzoba staruha v kotu, ki	A
spremljevalcem, ki so zdaj s povešenimi očmi gledali v	tla	- kako bedasto smo se dali razorožiti! - sprva	A
kakršnokoli povezavo, Adam pa je vrgel vrč ob	tla	in škrtnil skozi zobe nekakšno kletvico, v kateri	A
povsod so se nogi ponujala trdna in zanesljiva	tla.	Krobathova skupina se je zdaj na moč zmanjšala	A
možicelj med poskakovanjem prevrgel krožnike na	tla.	Užaljeno sta vstala.	A
loteva rahla skupinska blaznost, ko izgubljajo	tla	pod nogami in se vesoljni prostor razceplja	A
Doroteja je videla, kako se majejo stene in	tla	ob strašanski vladarjevi jezi, čutila je razpadanje	A
nekakšne semenčice, pljuvala, z nogo risala v	tla	nekakšne podobe.Že drugo noč, je šepnil Adam	A
sna. Senca na oglu je risala svoje risbe v	tla.	S konico škornja.	A
Zagozdil se je v grmovje. Močvirnata	tla	pod nogami.Srce je klepalo in rjovelo v prsni	A
Ni šlo. Sedel je na	tla	in obupano razmišljal.Srajco, samo eno srajco	A
moštvo. Brez pravega reda so utrujeno bolščali v	tla	ali se z brezvoljnimi, naveličanimi očmi ogledovali	A
molitev kot kletev. Eni so tolkli z glavo ob	tla,	butali z rokami v prsi, kakor obsedeni in brezumni	A
leseni cizi, naslonjeni ob zid, in jo treščil ob	tla.	Ropot je s svojimi sunki ob zidove stekel čez	A
bi z velikanskim naporom, z nogami uprtimi ob	tla,	dvigoval na hrbtu velike sklade.To niso valovi	A
pasu in potlej čez hrbet, da se je zvalil na	tla	in so škornji zateptali po njem, po trebuhu	A
kje je resnica? Čas je za obalo, za trdna	tla,	za jasno besedo. 23	A
in kosti in nožev in mesa in kruha, umazana	tla	in cucke, ki so se leno vlačili naokrog; nekaj	A
izcedkih? Otepal se je in grizel in se metal na	tla.	Vrgli so ga noter.	A
317 . / nenadoma omrtvilo in spustil se je na	tla.	Komaj se je premikal.	A
zdaj mu je vse popustilo. Tovor je spustil na	tla	in sunil z nogo v tisto ihteče gmoto pri tleh	A
do polovice pogreznjena v zemljo. Močvirna	tla	in vlaga in čas.Pogoltnilo jo bo.	A
je razlezel po praznem prostoru. Sedel je na	tla,	se s hrbtom naslonil na steno, v usta si je	A
več. Telo se je razpustilo in ko je legel na	tla,	je videl skozi pekoče zenice med plapolanjem	A
sklonjeni v ramenih, z glavama v zemljo, v	tla,	vohajoč pomladansko prst, poslušajoč premikanje	A
je rekel. Katarina je molčala, gledala je v	tla,	kaj pa naj reče, tudi ona ga je videla pri ognju	A
kos za kosom valujočega mesa spolzi z voza na	tla,	obsedi na tleh, voz pa je še zmeraj ugreznjen	A
vpraša Mihael. Nikomur, reče oni in pogleda v	tla,	nikomur, Mihael spusti palico k tlom k točki	A
potegne kot psa, moški se z rokami upre ob blatna	tla,	začne se pomikati po vseh štirih, saj grem,	A
oteklih in rdečih rokah sredi mrzle zime pomival	tla	v kapeli Frančiška Ksaverija, je prisilil svoje	A
Katarina je stala ob zidu, morala se je nasloniti,	tla	so se majala od utrujenosti, mula in Simon sta	A
da je prestopnik zgrožen od strahu padel na	tla.	Ves se je tresel in pena mu je udarila na usta	A
v graščino. Katarina ni šla z očmi uprtimi v	tla,	šla je raje z dvignjeno glavo, nalašč, ničesar	A
hudiča. Stala je pred njimi s pogledom, uprtim v	tla.	-	A
odločno in s pogledom še zmeraj uprtim v kamnita	tla	pod seboj.Pustite me, domov bom šla.	A
župnik Janez in zdaj tudi on v zadregi gledal v	tla.	Tudi on si je želel, da to že mine.	A
življenja. . / . / stran 208 . / Sedel je na	tla,	se s hrbtom naslonil na steno in gledal v lino	A
utegne obrniti. Vrč, krožnik, nekaj je zletelo na	tla	in se razdrobilo v črepinje, mahnila ga je po	A
pa ne pade, spusti se na kolena, poklekne na	tla	in začne pobirati črepinje, ni ga ubila, zlomila	A
odpusti, nesporazum, nisem hotel, govori v	tla	in se na kolenih s svojim velikim telesom naglo	A
Pavla bi med kovinskim bobnenjem zleteli na	tla,	skupaj z zvoniki, ladje bi potonile z Londončani	A
Oberholzer razbil vrč. Treščil naj bi vrč s pivom ob	tla	in rekel, da tega ne bo več poslušal.In po tem	A
palico na dvoje, drugi naj bi bil pljunil na	tla	itn.Vsekakor bo za dogodke, ki so sledili, težko	A
njim ukvarjali z mestnim sodnikom, ki je ob	tla	treščil vrč poln njegovega piva, on je razbil	A
je jezno ukazal, naj onega takoj spustijo na	tla,	kar so nemudoma storili, tako da je padel kot	A
v nogo, da je med silnim tuljenjem padla na	tla.	To je ogrske romarje povsem razbesnelo.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani