tla (901-1.000)

bil razdrl kosu gnezdo in mladiče pometal na	tla,	da je prišel pred sodbo in se seznanil z učiteljevo	A
napravila stara, košata vrana. Pogumno je sfrčala na	tla	‒ še ne preblizu lisice.Obhodila je previdno	A
odžejajo. Konjar je polno vrečo postavil predse na	tla	in nekam jezno odgovoril: »Kaj bi me zmedlo	A
pomoč botra soseda, ga pograbila in vrgla na	tla.	Brez klobuka sem pritekel domov.	A
kurja jajca. Njihova jajca smo pa pometali na	tla.	Nekoč sem dognal, da so vranja jajca že v gnezdu	A
Jazon. Objema mi kolena, nori po sobi, celo na	tla	se povali in skoči spet k meni in me gleda z	A
po tleh, izpljunil dva zoba, vrgel preklo na	tla	in izginil, da je završalo, kakor bi bil vihar	A
Fej vaju bodi!« Žena je copotnila z nogo ob	tla	in jezna pretila s pestmi. V tistem hipu zaropota	A
Pankrac mi je ukazal!« »Postavi koš na	tla	in naglo skoči domov.Vzemi si iz cvetnonedeljske	A
sem odpel gumb pelerine, da mi je zdrsnila na	tla.	Še ozrl se nisem za njo.	A
robu čepiva, kakor okamnela upirava pogled v	tla.	In zopet: »plùk, plùk, plùk!«	A
brsteče popje nad seboj in ga odlomil ter vrgel na	tla.	»Strem te in pohodim, da bo krvavelo po mahu	A
in jih metal objestno . / . / stran 17 . / na	tla.	Ker je bil obrnjen od mene, sem lahko vstal,	A
videl, da so zrnca smodnika mimo cevi padla na	tla.	»Kaj se boš krčil?	A
rešimo iz teh kljukastih vej, ki so te pripele na	tla.	« Splazil se je skozi vejevje in razodel načrt	A
Tamkaj je stal on. V	tla	je gledal sredi fantov.Toda občutil je njen	A
Prvi žebelj mu je izpodletel in padel na	tla.	»Poberi!« je zarežal na dečka, ki je stal ob	A
je nenadoma izpremenil. Spustil je otroka na	tla,	stopil k ženi, jo prijel za roko, potem jo objel	A
in se preskočila. Jančar je vrgel sveženj na	tla	in sedel nanj.Sključil se je v dve gube, prste	A
mu je dvignil klobuk in zdrsnil po plečih na	tla.	Potem ga je začelo mrzlično stresati, tiščati	A
zelenimi plahtami odeti konji so razbijali ob	tla,	zamahovali z glavami po muhah, da je pokala	A
hreščeč padla med sosede, ki so ji, podrti na	tla,	kakor v slovo zamahovale z vejami, ki so se	A
ker je bil postavil med molitvijo sekiro na	tla.	Gledal je za Franco in kar misliti ni mogel,	A
plaže, ki jo je bila natrgala v zelniku, na	tla.	S predpasnikom si je obrisala pot s čela, prijela	A
voza. Ko je nastavil prvi kol, da ga zabije v	tla	in pritrdi vratilo, mu je dvignjena roka obstala	A
»Je in ti natolcuješ!« Jera je gledala v	tla	in si začela zapenjati nedrjak.Nato je odšla	A
pripeljali naokrog, jim je velela: »Dosti! Le na	tla!	« »Še, še, stric, še, še!« so vsi kar hkrati	A
bingljali z bosimi nogami na ojesu ter se branili na	tla.	»No, mama, pa pusti še enkrat,« je prosil France	A
bolečina jo je stiskala v prsih, oči so topo zrle v	tla,	zaželela si je solz, a se ni mogla razjokati	A
njima. »Saj veš,« je rekel France in gledal v	tla.	Jančarica je sedla na klop.	A
Naglo se je sklonila v zelnik in govorila v	tla:	»Pikona, je že prav!Le snedaj dobro ime ‒ pride	A
tresle; ko je trgala liste, so ji padali na	tla.	Počasi je dvignila glavo.	A
zataknila na vrtu, je izpustila zmečkani cvet na	tla,	roke so ji omahnile, lice prebledelo, glava	A
ustavila in pod križem izpustila sveženj na	tla.	Ta križ je bil tisti, ki ga je bil postavil na	A
mrtvaški sprevod, nosači so postavili krsto na	tla	in kdo je tu v imenu rajnega prosil vaščane	A
več dni zaprta.« Francki je zdrsnila cula na	tla.	Prijela se je za glavo z rokama in obupno kriknila	A
se je pognal, da je šel dalje. Gledal je v	tla,	ali kljub temu je dobro videl, kako mu Jera	A
govorila. Le nad kobilico, ki se je vtikala v	tla,	je gospodar včasih zavpil. Ali ob molku je France	A
« je kričal Strgar in trkal z bičevnikom ob	tla.	Vsa omizja so hipoma utihnila in se ozrla proti	A
konja in začela ihteti. Stari je buljil oči v	tla	in besedice ni več spravil iz sebe. Zvonovi	A
po dopisnici, jo je zgrešila, da je padla na	tla.	Zamrgolelo je Jančarici pred očmi, kakor bi ji	A
posvetila, tisti hip že ugasniti. Šinila je na	tla	za dopisnico, neslovkovan vzklik se ji je izvil	A
Naši ljudje so dobri. V	tla	gledajo in potrpe do zadnjega.Ni ga izdajalca	A
sem, da se je umirila, in nato je počasi, v	tla	gledajoč, povedala: »Včeraj smo želi proso.	A
pujske!« Mož je postavil sekiro z rame na	tla.	Vtem je že prišlo nekaj drugih senc izza voglov	A
ven še danes!« Franca je topotnila z nogo ob	tla,	uprla roke v boke in začela: »Nikoli ven ‒«	A
in ga vabil z roko. Golob je zasadil vile v	tla,	si otrl pot z rdečo ruto in počasi korakal proti	A
nemo poprijela, voz se je zagugal in treščil ob	tla	s tako silo, da se je prevrnil narobe in pomolil	A
venomer so se smejali. Hvastač je zdrsnil na	tla	in sedel na nahrbtnik.Po njem je zavrelo.	A
naš človek sedaj jeclja, ko nima besede, da v	tla	gleda, ko nima več solz, da bi jokal, in ga	A
zasmejal. Mladeniči pa so vsi pogledali v	tla	in rdečica jih je polila. »Pojdimo,« je izpregovoril	A
Vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob	tla,	pa se zopet zleknil iztegnil vrat in bežal kakor	A
»Gradišče!« je vzkliknil. Stisnil je konja,	tla	so zabobnela, hrestale so suhe veje, ognji so	A
njim leži v potoku mrtva žival. Zopet zleze na	tla	in stopi bliže. Konj!	A
mrliče so tiščali drugi, podrli Bizantince na	tla	in jih zadušili s težo svojih trupel. Noč je	A
na ročnik meča, ki je bil zaboden pred njim v	tla.	Trudne oči so se zaklopile, po spanju je hrepenelo	A
neugodnosti, da bi ga bil pri prvem navalu vrgel na	tla,	sam pa telebnil iz sedla katerega ni bil vajen	A
metali z glav, oklepe so s truščem butali ob	tla.	Smeh in krik se je razlegal pod gričem po vsej	A
Straža je ostrmela. Vrgla je plamenice ob	tla,	najhrabrejši Sloveni so se zapodili skozi dveri	A
gubé, kakor bi se pogrezal hrib in izginjal v	tla.	Pobledele so zvezde, ugašale in ginile na sivem	A
nepokopana. Radovan je previdno trkal z nogo ob	tla.	Nenadoma je votlo zadonelo.	A
srknil dvakrat, trikrat, nato pa izlil vse na	tla.	»Vina!«	A
mehove, da je vino izteklo. Ko so se rdečila	tla	od žlahtnega vina, ki je drlo iz mehov, je Tunjuš	A
hrbet, da je stopil starec nanj, ko je lezel na	tla.	Na sužnja se Radovan še ozrl ni.	A
počil. Hladno je metal lepo rezljano orožje na	tla.	Ljudstvo se je čudilo.	A
zburjenosti, da je v skrivališču. Z nogo je udaril ob	tla,	da je trčil ročnik meča ob oklep. Ustrašil	A
« je zarohnel Hun in vrgel oglodano kost na	tla.	Tunjuš sam se je prestrašil svojega glasu.	A
Hun premišljal, je legel na zemljo s čelom v	tla.	Počasi se je umirjevalo valovje v divjih prsih	A
kipele svilene blazine na dragih otomanah.	Tla	so bilá vložena v obliki razpenjenih morskih	A
je vstopila Teodora, so padli vsi pred njo na	tla	in jo počastili s tem, da so po vrsti poljubili	A
je pred njim magister equitum in pogledal v	tla.	Toda to so bili samo skrivnostni, daljni bliski	A
ga je prek prepada zavoljo Irene. Na domača	tla	in slovenske žrtvenike ga je vezala neizmerna	A
noga, ti pa pojdeš v ječo, na kamen, na gola	tla,	da boš premišljal do konca, kako si ponagajal	A
stremena, vlekli ga za noge in kričali: »Na	tla	s prešuštnikom! Teodorin ljubej je!	A
razsekanim obrazom, je vrgel težki oklep na	tla	in se zleknil poleg njega na zeleno grivo.	A
Zagledal je ob ognju prazne mehove, zvrnjene vrče,	tla	polita z vinom; »Požeruhi!« je zarenčal in sunil	A
noge iz stremen, nekaj jih je že poskočilo na	tla.	V tem trenutku pa zahrešči Radovan s tako strašnim	A
gnusnega hujskanja. In jutri zataknemo kopja v	tla,	meče v nožnice. Ant objame Slovena, brata brat	A
na prve tolpe Antov. Vsi so položili kopja na	tla	pred poslanci in jih gostoljubno pozdravljali	A
prostor. Vsi so čutili, kako je trčilo koleno na	tla,	kako je tiho šumelo po preprogi, ko se je magister	A
pismo je stisnila še tesneje z roko, ga vrgla na	tla,	se ponosno dvignila, stopila na list in z ostrim	A
Poglej in preberi!« Pokazala je s prstom na	tla,	kjer je bilo poteptano Azbadovo pismo.Sužnja	A
kakor jih je imel on? Ali bi copotnil z nogo ob	tla,	da bi prilezli iz zemlje kakor ose iz luknje	A
dosegala konjske boke in kakor blisk so ginila	tla	pod kopiti.Votli topot se je razlegal po gluhi	A
vzšlo sonce, so se potopili v meglo ob Donavi,	Tla	so postajala čedalje vlažnejša, da so se konji	A
preden so dvignili mogočno težo z brega v vodo. V	tla	so zabili kole in privezali sredi trave konje	A
se meči, Huni so pometali sulice v gneči na	tla.	Razpalilo se je nad stotino dvobojev na življenje	A
kakor zablodelo jagnje. Pogosto je sedala na	tla,	roke in noge so ji krvavele od trnja, obleka	A
čarodeja ‒ Radovana. Ta je samozavestno sedel na	tla,	rahlo dromljal po strunah in ubiral žalostno	A
mesto, so zijali z razprtimi usti divjaki na	tla	in kazali z rokami na ostanke jermenov, sedla	A
izveznila, lice mu je zaigralo, zrušil se je na	tla	in zatulil v strašnem joku.Valjal in kotalil	A
Cirila in se sesedla kakor odsečena bilka na	tla.	Tedaj se je nenadoma zasvetilo v Spiridionovi	A
trave kakor zver, ko se ji približa plen »Na	tla!	« je velel Jarožir. Po vseh štirih so se priplazili	A
še ni dodobra ustavil, ko je Alena skočila na	tla	vesela kot študentka.Šele na tleh si je domislila	A
se ji tresle, da ji je padlo dvakrat pismo na	tla.	Kolikokrat je doma kljubovala očetu, materi,	A
Izda me v tej pijanosti.« Postavil je svečo na	tla	in se vrnil k vratom.Z roko je prijel za debeli	A
da so se žolto rdeči listi usipali trumoma na	tla.	Gozd na pobočju hribov je gorel v prvih sončnih	A
v naročje, jo tesno objel in skočil spet na	tla.	Učiteljica ga je bila vesela, ure so	A
se guglje in škriplje. Prtič mu je padal na	tla	in gonil je Viktorčka, da ga je pobiral.Drugekrati	A
poberi!« Kakor bi nalašč izpuščal prtič na	tla.	Šele po večerji je vprašal naglo, kakor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani