tak (301-400)

préd čislal ní, hité mu mah otrébit′, napis	tak	govori, de Dobrosláv je pevec bil tjékej pokopan	A
Dobrosláv je pevec bil tjékej pokopan, ki pel v	tak	milih glasih je od ljubezni ran, pel v tak slovečih	A
v tak milih glasih je od ljubezni ran, pel v	tak	slovečih pesmah čast lepe deklice, prevzetne	A
morske dekleta nagé. Se kopljejo, smejajo,	tak	pojó: “O, srečen ribič, srcé zvestó! kak dolgo	A
′z oči. “O, deklica! rosna rožica! kogá te	tak	žali, božica?” “Oh, v hiši moj óča leži bolan	A
vrne, ponovi? . / . / stran 79 . / Zakaj se	tak	jezno obrača t′ oko? Kaj strune pritiskaš tak	A
tak jezno obrača t′ oko? Kaj strune pritiskaš	tak	hudó?” Plesála sta ravno mimo njega, na goslih	A
Čebelice pušičarjam Ko vsaka ni žival lisica,	tak	vsaki ni napis pušíca. Čebelice pravljičarjam	A
žeje, sam ne ve. . / . / stran 109 . / Lej!	tak	pevec teh gazelic, al jih bereš tí, al ne, al	A
truma bleda, nazaj pripelje zarja ga rumena,	tak	zemlja je v ljubezni vsa zgubljena, de vanje	A
obraz srcá kraljice. . / . / stran 112 . /	Tak	kakor hrepeni oko čolnarja Tak kakor hrepení	A
stran 112 . / Tak kakor hrepeni oko čolnarja	Tak	kakor hrepení oko čolnarja zagledat′ vajni zvezdi	A
razjasnjenem azuri kraljuje mir, potihne šum viharja ‒	tak,	draga deklica! zvezd tvojih čakam, takó in bolj	A
Diane mile zadóbil spet bil zdravje duše svoje,	tak	bi bile se od ljubezni tvoje vmirile prsi, lica	A
in redke so, in slabe, nebogljene, v zidéh	tak	podrtije zapušene rastejo včasih rože nevesélo	A
jih zelene kdo presadí, cvetejo koj veselo.	Tak	blizo moj′ga bi srcá kraljice, bi blizo tebe	A
oltarje Ljubezni verne ohladi mu želje. Ah,	tak	podobo gledat′ me device, Nebeške nje lepote	A
Otomanov! Iz kotov vseh od Skjaptrov do šamánov	tak,	kakor srake gnezda vkup nosímo besede tuje,	A
bóde, ki se iz te čobodre bo naredil, ker bomo	tak	govórili v Emoni, ko žlobodrali so tam v Babiloni	A
ne šteje, leži tam rop trohljivosti požrešne:	tak	siromak ti v bran, sovražna sreča! stoji, ki	A
se ne ugane, in ne počije préd, de jez omaga;	tak	vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja préd	A
ga ljubezen v prsih vnema, pijanost njino, ki	tak	hitro mine, pregnana od ločitve bolečine. Že	A
‒	Tak	se zažene, se pozneje ustavi mladenič, Črtomir	A
pomladanska slana, al v cvetji jo zapadejo snegovi!	tak	mladi deklici, ki zgodnja rana srcé ji gloda	A
stran 171 . / de je na sveti, komej si verjame,	tak	Črtomira ta pogled prevzame. Ko je minul, kar	A
1 Ne zábim jaz te srce mílo, ki	tak	gorkó za mé goríš, ki vnéto vže si me ljubílo	A
se pozabi -- ak spomine hipne vzdrami	tak'	prijetno dušo mami -- ko veselje hrupne vabi	A
pozdravlja blédo séstro, luno mílo; poglédi njé	tak'	čárobno goríjo: zdaj hitri jih oblaki zatemníjo	A
krogu pred očmí. Luna! kaj čaróbno svétiš,	tak'	prijetno srce nétiš, da modrosti ubežím	A
Zakričal bi!	Tak	kriči, vraga -- kaj boš s tem opravil? Najboljše	A
ne lajaj, v oblast preveč glasno ne dvomi ‒	tak	se vsak zlomi! Goltaj osle in krave, nedeljske	A
je ukaniti norost, modrost je zgraditi most;	tak,	ki sega od brega do brega, pa nikogar ne bega	A
plod ... In ves neizmerni svod v globočinah vod	tak	žarno trepeta ... Stomilijonske se na njem zvezdice	A
noč se poslavlja od mračne zemlje‒ ko demant	tak	svetlo poljane blešče. In noč se poslavlja,	A
molitvi ono trepeta ... . / . / stran 18 . /	Tak	mirno je v duši, tak čudno lahko ‒ Ah, mislim	A
. / . / stran 18 . / Tak mirno je v duši,	tak	čudno lahko ‒ Ah, mislim, zvonovi so peli tako	A
sneženi zrak ... Motna reka kipi in zvoni nekje	tak	čudno, tak daleč ... H pokoju?	A
Motna reka kipi in zvoni nekje tak čudno,	tak	daleč ... H pokoju?	A
Ne šumi več, ne zgrinja pod soncem hladu ‒	tak	pod Krnom spominja kralj v nezbudnem se snu	A
Ah, po vetru, po vodi moja radost je šla ...	tak	pusto kot v prirodi večerna megla. Kot tam v	A
človek je z belimi jetri, in dolgo in dolgo	tak	človek živi, oženi se dostikrat, dve on pokoplje	A
z njo po cesti beli grem. Vsi drugi, mati,	tak	prešerno z očmi me, mati, pikajo, in rožmarine	A
Za ves bi ne verjel bil svet da mogel biti bi	tak	zaklet od nežnih takih, mladih let! Na holmcu	A
nočni jek ... Večnost, večnost, duša plaka, ker	tak	mučen smrti beg ‒ V globočinah žgoče duše čutim	A
hladni vetri vejejo, v razdejanih mračnih dušah	tak	strasti se smejejo ... Temnih, temnih, nerazrešnih	A
lučke trudno se leskečejo ... Kakor duše neutešne	tak	trepečejo, zadnje žarke dolge, mehke v temo	A
k tebi srce oči nad tabo veselejše vzgore!	Tak	do temnih daljav ogenj daljni blešči ‒ tak brez	A
Tak do temnih daljav ogenj daljni blešči ‒	tak	brez glasu z višav zvezda žarna blešči ‒ Večer	A
Kot bi sončni prah na daljave pal, blešči	tak	v vrstah svetlojasna dalj! Tam na sinje robe	A
da, ti angel si visoki, nedotakljivi vekomaj,	tak	dalek kot na nebesnem oboki polnočnih zvezd	A
trenutna tvoja veselost, kot hladnost tvoja vsa	tak	tajna, tak mrzla kot tvoja mladost. Iz dalje	A
veselost, kot hladnost tvoja vsa tak tajna,	tak	mrzla kot tvoja mladost. Iz dalje polna hrepenenja	A
oči kakor v ognju okopane, pa nad njimi obrvi	tak	ponosne, obokane! Ah ‒ kot vzbudi hrepenenje	A
Več stoglasnih odmevov ni sred daljne noči ‒	tak	mrtvo, domotožno kot v sobotni temi. Na brinju	A
‒ Dni brezcenih pir	tak	šumni, proč je karneval, sebe, ognja moč, brezumni	A
mrtve so mi oči svetle, ki žarno se svetile ‒	tak	daleč so mi kot zvezde, ki v večnost so utonile	A
mrtve besede so mehke, ki so me razvedrile,	tak	daleč so, kot veter gre, ki se nad morjem mi	A
kot veter gre, ki se nad morjem mi razbije,	tak	daljna blesk ves in sijaj, tak daleč smo se	A
morjem mi razbije, tak daljna blesk ves in sijaj,	tak	daleč smo se mi razšli ‒ zdravstvujte, neprijazni	A
Zdravstvuj in narazen na svobodno pot! Cel svet bil	tak	prazen, treba iti od tod. Ah, prostost vsemogočna	A
prostost vsemogočna! In spet čustva kipijo ‒ oj,	tak	vidna in vroča ‒ skoro do besede ne pustijo	A
vere v zdravje, vase in s srcem v gneči zmot ‒	tak	skozi letne, znojne čase, tak čez snežno pot	A
v gneči zmot ‒ tak skozi letne, znojne čase,	tak	čez snežno pot ‒ Pojdem, pojdem Pojdem, pojdem	A
in čez nebes leti zadnji tič pred nočjo ‒	Tak	mrtvo ... tak hladno ...!	A
nebes leti zadnji tič pred nočjo ‒ Tak mrtvo ...	tak	hladno ...!	A
doktorji in s kmeti! . / . / stran 16 . / KAJ	TAK	ŽALOSTEN, TIH IN ZAMIŠLJEN (Narodni motiv)	A
ŽALOSTEN, TIH IN ZAMIŠLJEN (Narodni motiv) »Kaj	tak	žalosten, tih in zamišljen sediš?« Ah, kaj takšen	A
Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel ‒ »Kaj	tak	bled se in mrtev ko duh nam zdiš!« Ah, kaj takšen	A
nočni jek... Večnost, večnost, duša plaka, ker	tak	mučen smrti beg ‒ V globočinah žgoče duše čutim	A
hladni vetri vejejo, v razdejanih mračnih dušah	tak	strasti se smejejo ... Temnih, temnih, nerazrešnih	A
lučke trudno se leskečejo ... Kakor duše neutešne	tak	trepečejo, zadnje žarke dolge, mehke v temo	A
in čez nebes leti zadnji tič pred nočjo ‒	Tak	mrtvó ... tak hladno ...! Le še tamkaj nekdo kot	A
nebes leti zadnji tič pred nočjo ‒ Tak mrtvó ...	tak	hladno ...! Le še tamkaj nekdo kot pojenec ječi	A
plapolaj večna luč pred Marijo! Ah, v srcu je	tak	tesnó, plapolaj luč pred Marijo! Skrivnostni	A
zgrešilo si nebo, nisi zemlje obsijalo, me pustilo	tak	samo? Kje, oj kje, si se mudilo, ne me prej	A
in vode, jaz pa denarce imam svetle. Mesec	tak	svetel ni, kot so denarci ti, hej, Peregrina	A
narava cela se, kot močil jo s solzami bi ‒	Tak	tiho je, tajnostno vse, kot da je v bajni mir	A
se ne klanjajo in same ne znajo, kaj sanjajo	tak	mrtvó... Iz prejice svilene tak mehkó natkane	A
kaj sanjajo tak mrtvó... Iz prejice svilene	tak	mehkó natkane vršičke imajo ‒ VEČER To mehko	A
vroče spanje, v skrivnostno nočno šepetanje	tak	mehko prosi, vabi nas ... v njem daljne, nepojmljive	A
51 Po nedeljskem jutru oblački plavajo 52 Kaj	tak	žalosten, tih in zamišljen sediš? 54 Želja po	A
nanje trka vitez sveti Jurij, sveti Jurij v	tak	lepi opravi, da privel je v tej lepi opravi	A
blešči samostan? Kdaj v srcu mi šele zbudi se	tak	dolgo že mrtva radost? Kdaj mi sonce vzgori	A
Prerojena v njih sveti zapadna se stran,	tak	nam upanja polno je novo življenje, ‒ čez golo	A
tvoje ‒ cvetje v polju, stas tvoj ‒ jela ni	tak	tenka, srce pa ‒ ne ljubiš ti me, in ‒ le to	A
oče, zame, mati, ne žaluj, tiho, bratje, ‒ Bog	tak	hoče, da ko noč sem tih in tuj! Dolga, dolga	A
ni je. . / . / stran 53 . / Le zate živim,	tak	v pripekanju sonca, tak v jezi viharjev v dolini	A
/ Le zate živim, tak v pripekanju sonca,	tak	v jezi viharjev v dolini ‒ takrat tih sem in	A
ob tvojem spomini. . / . / stran 54 . / Kaj	tak	žalosten, tih in zamišljen sediš? (Narodni	A
in zamišljen sediš? (Narodni motiv) »Kaj	tak	žalosten, tih in zamišljen sediš?« Ah, kaj takšen	A
Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel ‒ »Kaj	tak	bled se in mrtev ko duh nam zdiš!« Ah, kaj takšen	A
bila to zlobna je noč, noč, v kateri gode se	tak	čudne reči, da kdor čuje jih, vsak se zgrozi	A
jutro, Marica Oj, dobro jutro, Marica, ko zarja	tak	svetla, ne glej zato je, Marica, ko zjutraj	A
Pomladne romance Josipa Murna "sveti Jurij v	tak	lepi opravi"); Pa skozi okna pa skozi duri	A
to dobro ve, mora skicirati nov stereotip.	Tak,	ki ga bo reševal jutri. Smeh iz oblaka je nenaden	A
vstajajo iz gline, hrani jih spomin ognjene fronte.	Tak	direndaj za okroglo obleko, ki za vedno obleži	A
godi, naj grem iz nje, velevate mi, spešno!	Tak	svet mi dajete ‒To je pregrešno, oj, Vi kristjan	A
mladoletje. Nar huji naši mladi so poetje; Vso noč	tak	„nadepolni” k tebi zeva, Zdihuje, stoka, pesem	A
delavec, ki na njegov se rovaš pitajo troti, vsak	tak	je Matjaž. Matjaži so tisti, ki mro kakor ribe	A
stran 23 . / Žalostna Kaj je v vasi vse	tak	pusto, kaj žalujejo ljudje, kaj tak tihi so	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani