tak (401-500)

vasi vse tak pusto, kaj žalujejo ljudje, kaj	tak	tihi so gozdovi, kaj samujejo stezé? Mar je	A
cvet odlomi, moja draga, saj veš, kako vsak	tak	pozdrav človeku za rešetkami pomaga. VII Še	A
jesen govorili, vsako jesen, ko je svet bil prav	tak	ko grobišče, takrat smo si mislili: kmalu nas	A
kmalu iz tebe cel fant bo postal. Postal je	tak	fant, da bi gôre premikal, nikdar se ni klicu	A
kapica. Zasmejale so se cvetke in tako dejale: »	Tak?	‒ Kje imaš kapico?	A
gnezdu se izvalil droben ptiček na pogled ves	tak	je, kakor vsak vrabiček. A ni bil predrzen	A
zaspi... Droben škrjanček se dviga v višine;	tak	je, kot kepica rjave prsti, ki se potaplja v	A
vrhovi a nad njo je nebes razprostrt... Pač nikjer	tak	jasno ni nebo in dolina ni tako zelena na vsem	A
tako kot jaz, saj mimo hiše gre in zabentí;	tak	suh in črn videt je kot pajek. Baretko ima;	A
mutl. Puol so me obrnal in zdej, praujo, je	tak,	ko more bit. Mjen je vsejen.	A
gle′u, komi verjeu, a sm nekok verjet mu moru,	tak	ksiht je meu. Kadarkol grem zej tam mim, ga	A
modrosti ni umel, ter črte svoje je narisal.	Tak	list prostran si ti, ravan! Naš ded tu pisal	A
zamete snežene, kdo padati videl je sneg kdaj	tak,	že znati ni steze nobene. Stopinje globoko se	A
Moči, moči mi daj moj Bog!	Tak	krepke kakor zid gorá, da, če se ruši svet okrog	A
Zdrava bodi, zdrava bodi, zdrava bodi vekoméj!	Tak	neumni jezik blodi, noga nese me naprej. Ali	A
zvezde nič ne čutijo! . / . / stran 35 . /	Tak	si lepa, kakor zora, ko pripelje beli dan, da	A
Poezija in proza Bila oba sta mlada, imela se	tak	rada, kot zarudena roža in veter, ki jo boža	A
pod nebesom meglé, po vetru se obrača. Jaz	tak	živim le tjavendan, ne vprašam, kaj me čaka	A
mano, on za smrt gotovo vsekal mi je rano.«	Tak	v večernem mraku mehka lipa plaka, trdi hrast	A
vseh nebes in zemlje, naših src kraljica!«	Tak	soseska poje in na prsi bije. Skoz visoka okna	A
človeška, kaj so njena dela? In življenje naše, ki	tak	hitro teče, al so same sanje? ‒ Sanje ‒jek mi	A
grem na južne kraje, grem med tvoje brate.«	Tak	s šumečim glasom bistri val mi pravi. Dam mu	A
veselih ne prepeva? Zakaj po nebu zvezdice	tak	žalostno brlijo, in več tako, kakor so prej	A
srce prazno, nič na svetu me ne mika, in ker	tak	sem, ni mi dano, da bi pela pevska žila; če	A
pozdravljajo ga, na uhó mu bobné: »Naj volja	tak	krepka, ko tvoje goré, naj moč ti bo taka, ko	A
bled obraz. »Le semkaj, semkaj, moj vrtnár!«	tak	klical pa je gospodar, »vrtnar si bil doslej	A
zor, ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož.«	Tak	milo prosi, tak sladkó, da zmoti modro ji glavó	A
in jaz za vekomaj tvoj mož.« Tak milo prosi,	tak	sladkó, da zmoti modro ji glavó. Obleče krilo	A
strmem bregu obstoji. Iz vôde glas se je glasil	tak	žalosten in táko mil, da prime s čudno jo močjó	A
. / stran 123 . / »Oj mlinar′ca mlada, kam	tak	mi hitiš? Oj mlinar′ca zala, se mene bojiš?	A
se burja ter vije viharna in brije do morja,	tak	dvigne se trop in tak k bregu vihrá. Vojaka	A
viharna in brije do morja, tak dvigne se trop in	tak	k bregu vihrá. Vojaka zagrabi množina duhóv	A
........................... 60 Dekle, zakaj	tak′	žalostno ..................................	A
kraju bo.« . / . / stran 61 . / Dekle, zakaj	tak′	žalostno Dekle, zakaj tak′ žalostno povešaš	A
Dekle, zakaj tak′ žalostno Dekle, zakaj	tak′	žalostno povešaš mi oči? »Ker usahnil mi je	A
Nemške frajle t′ bojo spraševale, kdo ti je	tak	pušeljc dal.« Dala mi ga je Slovenka, moja prva	A
noč sem poslušala, kaj so to za eni fantje, ki	tak	lepo pojejo.« To so fantje, so vsi soldatje	A
ženko bom pripeljal na svoj dom. Zdaj sem pa	tak	sam kakor kak kaplan, ležat′ moram kar na slam	A
Kaj ti je, deklica Kaj ti je, deklica, da si	tak	žalostna? »Kaj mi je, nič mi ni, srce me boli	A
fantič pozabljen še ni. Pozabljen bi bil, ko b′	tak	luštkan ne bil, pa je luštkan tako, da pozabljen	A
Kam pa, fantje, nocoj pojdemo, nocoj, ko je	tak′	svetla noč? Na vas, na vas ... na vas k svoj′	A
Juhej ... Pa ker je res	tak	lep soldat, bo z mano drev′ šel v kamro spat	A
moj!« Več ne veš in več ne pomniš, kar še jaz	tak′	dobro vem? Tak povej, zakaj prelomiš mi prisego	A
in več ne pomniš, kar še jaz tak′ dobro vem?	Tak	povej, zakaj prelomiš mi prisego, potlej grem	A
moja, oj, kod si snoč′ hodila, da te ni b′lo	tak′	dolgo domov? »Ljubček ti moj, po vrtu sem hodila	A
ti moj, po vrtu sem hodila, zato me ni b′lo	tak′	dolgo domov.« Ljub′ca moja, kaj si se tam mudila	A
ca moja, kaj si se tam mudila, da te ni b′lo	tak′	dolgo domov? »Ljubček ti moj, sem pušeljc ti	A
moj, sem pušeljc ti nar′dila, zato me ni b′lo	tak′	dolgo domov.« Luna sije, klad′vo bije Luna	A
ljubček ti moj, oj, kje si ti hodil, da te ni b′lo	tak′	dolgo nocoj?« Tri ure hoda je sama voda, zaradi	A
Nesrečna zima mrazi me Nesrečna zima mrazi me	tak′	dolgo proč ne spravi se, ovbé! Če sonce pa le	A
grem na južne kraje, grem med tvoje brate.«	Tak	s šumečim glasom bistri val mi pravi. Dam mu	A
Prav milo jo vpraša: Oj, deklica ti, zakaj ′maš	tak′	solzne oči? »Zakaj me vprašuješ, ko sam dobro	A
Če ji ne zalivaš, se kmal′ posuši, zato ′mam	tak	solzne oči. Lansk′ leto so cvele mi lil′je lepo	A
Zdaj sinčeku pojem, da lažje zaspi, zato ′mam	tak	solzne oči. Neštete noči so, ko nič ne zaspim	A
sem bil, pa takšne nisem še dobil, da b′ b′la	tak	mil′ga ličeca in srca usmiljen′ga. Pod okencem	A
. / Prešmentane citre Prešmentane citre,	tak	milo pojo: so mene zmotile in dekle mojó, prav	A
dekle mojó, prav zares. Prešmentane citre,	tak	milo pojo: so mene zvabile, še tebe bojó, prav	A
Kukala kuku, prepevala tako, da bi vedno nam	tak′	luštno b′lo! Prišla je miška iz mišnice Prišla	A
je kuku. K′tera mora nek′ to bit′, ki poje	tak	lepo? To je gotovo kukav′ca, je moj′ga srca	A
mine, jesen tud′ izgine, zima nam roko poda.	Tak	bo minila tud′ tvoja mladost, se spremenila	A
se jokala. »Kaj pa je tebi, ljubica, da si	tak	močno žalostna? Tebi se že na očeh pozna, da	A
zavber gorjan′c? Prelepa je cvancgar′ca, k′	tak	lepo žvenklja, še lepši je dekle, k′ me rada	A
štajerske: Od kod si prišel, fantič ti, da maš	tak	pušeljc zeleni? Al′ maš ženo zaročeno, al′ maš	A
siješ sred zvezdíc, kako leskečeš ′zmed meglic!	Tak	ko na rožah rosica, ko na trepavncah solzica	A
sej ljubica moja me pozna. Nikdar ni bila	tak	temna noč, da bi ne blo mi k ljubici moč. Če	A
to drugo me objemala: . / . / stran 67 . /	tak	dolgo me objemala, da sva oba zadremala. [ Kranjska	A
mi, ljubca, kamrico, saj veš mojo navadico!«	Tak	dolg me je objemala, de m′ je na ram′ zadremala	A
Prsi okroglaste čeljusti . / . / stran 62 . /	Tak	si kot Laachersko jezero Po vulkanski vročini	A
s preljubim, toplim soncem obsijan? A tudi	tak,	brez jutra bi meglenega, prerastel v vsakdanjik	A
kamor si ga položil, premišljeno, da bil bi	tak,	kot mora biti, nikogaršnji mu ni enak. Miren	A
nikogaršnji mu ni enak. Miren, topel, in natančen,	tak	kot ti. Še vedno je takšen, kakršnega si pustil	A
Zakaj vse to, kar nas obkroža, preprosto, v	tak	šopek, kot pač je, ne naredimo, trenutke, ki	A
Nisem ga brž umel in mu dokazoval, da sem prav	tak	kakor vsi drugi. »Večkrat govorite o Bogu, kakor	A
nekimi pravicami in mnogimi dolžnostmi. Kot	tak	vam naročam, da se vzdržite vsakršnega občevanja	A
bilo kaj do tebe, bi te vzel brez dote. Pa še	tak	star dedec, s štirimi otroki!Ali ti je že tako	A
sorazmerij in čuta za lepo. Samo zase pove dovolj, če	tak	človek v času, ko ni bilo dobro javno govoriti	A
Prave vere?” Vsi mu odgovorijo: „	Tak	je in tak bo ostal!”Nato kmet lahno udari vojvodo	A
Prave vere?” Vsi mu odgovorijo: „Tak je in	tak	bo ostal!”Nato kmet lahno udari vojvodo po licu	A
stric hudoben z njo; oni pa ne vejo, zakaj je	tak,	zelo poredkoma ga namreč vidijo. Njegova soba	A
glavo s časnika. . /\ .. stran 111 . \/ In	tak	je zmeraj.Ponosen je na svojega fanta.	A
bil čuti njen močni glas: »To je že od sile,	tak	brdavs!« Čez hip pa, ko so se ustopile kupovalke	A
spoznanje se pomakne parnik od pomola in zatrobi.	Tak	hripav glas ima Martha Washington, na kateri	A
pa je ležal v nezavesti in si razgaljal prsi.	Tak,	močan in z odkritimi prsmi pa je borec, ki je	A
Zvečer ga je Fani čakala ob borovem gozdiču.	Tak	redek gozdič, ki ima drevesa ob cesti vsa bela	A
so se režali ter odbrzeli za ovinkom. Rudi,	tak	visok in mišičast fant; a pred njim se ji je	A
nanjo in na Rudija. Kakšen dečko je bil, Rudi,	tak	fant, dokler ga niso izmaličili ti hudiči, Bog	A
zadremal na pločniku. Vendar bi bil imeniten	tak	roman, ki bi bil ‚naš’; skozi katerega bi vela	A
Passosu, 𠆯otografsko oko’ in 𠆯ilmžurnal’.	Tak	Filmžurnal z njim in z Rezi, s Srečkom v tem	A
ki ima hišico prav ob vodi. Zato ker je bil	tak	mlinski mojster njihov oče, mamin oče in njegov	A
svetlobo, a smehljal se je vendarle. Ne, Ivu na	tak	način ni bilo več mogoče pomagati, njemu na	A
brez kompasa na brezmejnem morju. In prav	tak	je, ko se odkrije in se potreplja po vodenično	A
žlebom. Zraven nje je bil pokrov, ki je bil prav	tak	kositrn žleb.A moral sem vseeno pogledati v	A
še naprej žgati. Imel je širok obraz, Albert,	tak,	ki z njega odseva zaupanje, a ta lastnost se	A
gremo, sem si takrat rekel, prav zato je Paul	tak,	ker vé.In kakor da je odgovoril moji misli,	A
bil tudi v zadregi, ker ni bil pripravljen na	tak	napad; nekaj pa tudi zato, ker je bilo razmerju	A
usnjenim ročajem in ga položil na pod poleg mize.	Tak	holandski dolgin je bil, da se je človek šele	A
z izrezkom iz časnika. Kako sem mogel biti	tak	bedak, da sem dal portret žive osebe med mrliče	A
sedanjost takó, da so ves čas živeli v preteklosti.	Tak	je bil Vlado in si je pomagal s pravljično podobo	A
kjer je obvezoval ranjence; ceniti bi bil moral	tak	srčni vzgib, ki bi ga dekle lahko zelo drago	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani