A zdaj zatrt je tod naš glas in tuji krog zvene glasovi, tuj trg in grad, tuj ves je kras, oh, naši so samo ‒ grobovi! Zatorej, sončnata ravan, ko nate moj pogled se upira, temán mi duh je in mračán, in srce tuge mi umira!
DOMOVINI O vdova tožna, zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjó, solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj zlata mati ‒ domovina!