Pokažite med sabo mi ‒ Deáka ‒ oh, radosten možu poljubim roko, in oda bo potem mi pesem vsaka.
XXXIII Dopisi mi pošiljajo se gosti, nevoljni, da med mojimi soneti najslabši tebi merjen je, deveti, ker v srce nisem prav te znal zabosti. Velé mi, če imam kaj mozga v kosti, da mi od konca delo je začeti, svoj prožni lok še enkrat mi napeti, klečéplaz, v te, da bode ti zadosti!