Evko pa je bilo strah in si je želela, da bi bila pri mami v postelji, se stisnila k nji, takó da ne bi videla krvave svetlobe, ki takó spreminja noč; da bi se stisnila k nji in skrila oči v njenem naročju.
5 Ko je Branko zaspal, pa se je Krjavelj spet vrnil in stegoval vrat; neverjetno ga je sproževal, ko da je iz elastike, ko da je skočila iz čudežne škatlice glava na koncu vzmeti, in se takoj spet odtegnila v temo, ki jo je požrla. In slišati je bilo glas, ki se je krohotal, pa kose, ki so čofnili eden za drugim v vodo in so bili kosi peklenščka.