»Zdaj je turška kopel,« je rekel Bruno v beli megli. A kmalu se je para razcefrala in oni spet leno stojijo v vrsti, ko da se je v toploti čas ustavil. Sonce se je že precéj nagnilo nad morjem, a še zmeraj peče; na koncu brezštevilnih tračnic je, ki se vse stekajo k njemu in so njegovi srebrni žarki.