Po cesti greš Po cesti greš, sam ne veš kako, žaluješ in ne veš zakaj, ti si kot črno drevo v jeseni, ko razblesti sivino sijaj ... Mogoče bi rado spet listje imelo ‒ srebrn sijaj, polcvetal, čudovit ‒ človek bi umrl, pa ne more umreti, in bi živel, a je zlomljen, ubit.
Pogovor z neznanim Zemlja kot črna kepa obupa nad plašno, izmučeno dušo stoji, ki svoje peruti je v daljo razpela, da tebe, Neznani, bi vase ujela.