nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nikoli v življenju ne bo pozabil teh juter, to so bila čisto druga jutra kakor ona v Ljubljani, bila so vedra jutra, čeprav je takrat nad misijoni že ležal preteč oblak surove vojske, ki se je imenovala bandeira, prave vojske, ne one vojske nevidnega zla, s katero se jezuiti znajo boriti z molitvijo in ki ji znajo zoprvati tudi Gvaraníji s svojimi starimi gozdnimi zaklinjanji, kadar očenaš ne pomaga, preteč oblak surove portugalske soldateske, o kateri je vse zvedel že na dolgi plovbi, strašne prostovoljske milice, ki ustreli, nabode na sulico, odseka roko, tudi glavo, če se jim zdi, da še ni bilo dovolj strašno in krvavo. Kljub grozeči nevarnosti so bila to vedra jutra in še mnoga leta pozneje mu bo vsako jutro v glavi tolkel ta vedri boben, ki ni bil vojaški, temveč boben dramila, boben, ki je prebujal ljudi k molitvi in delu, ptiče k petju in toplo sonce k božanju. Tudi ko bo daleč od tod, v trebuhu velike ladje, v njenem smrdljivem
podpodju, ali na poti v Kelmorajn, se bo spominjal njihove topline in svetlobe, kakor ne bo nikoli pozabil mrzlih juter svojega noviciata v kapeli svetega Frančiška Ksaverija, mraza, otrplih nog in ostre bolečine za nohti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani