nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zjutraj, na gozdnem obronku bi bilo lepo zaspati, s pogledom na bele, zasnežene hribe v daljavi, v toploti bližnjega pomladanskega polja, v varstvu gozda za sabo, a vedel je, da sna ne bo, kakor ga ni bilo minulo noč, kakor ga ni bilo mnoge mnoge druge noči v njegovem življenju, nemara vse noči od takrat, ko so jih vkrcali na portugalsko ladjo in je noč za nočjo bruhal od morske bolezni, molil od obupa in v vročici preklinjal od jeze, ker je bilo treba oditi, ker je bilo treba vse v misijonih pustiti za seboj, ne samo zidove in ljudi in dobre Gvaraníje, tudi grobove svojih bratov v Jezusu, vse, vse svoje življenje, vse smrti svojih edinih bližnjih. Ne bo sna, ker ga je izgubil na galjotski ladji, v umazani in divji Lizboni, kjer je vsako noč poslušal prepire pijanih mornarjev in njihovih žensk ter gledal zvezde nad oceanom, kajti umazano bivališče, ki so mu ga dodelili, je imelo raztrgano streho, kadar je deževalo, ga je namočilo, kadar je grelo sonce, ga je
posušilo. A vse to ni bilo nič, vsega tega je bil vajen z daljnega kontinenta, najhuje je bilo to, da po izgonu Družbe iz paragvajskih redukcij vse skupaj ni imelo več nobenega smisla, to je bilo najhuje, da se je Bog umaknil nekam pod daljno nebo, ki ga je gledal skozi raztrgano lizbonsko streho, ni ga bilo več blizu, kakor je bil blizu na tisti rdeči zemlji ob široki reki, v neskončnih gozdovih za njo, od tega ni bilo sna, ker je bil Bog naenkrat tako daleč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani