nova beseda iz Slovenije
Šiba mu je omahnila in zelo se mu je zasmilil. | Prijazno | ga je potrepljal po hrbtu, Lisko mu je hvaležen | A |
rezine kruha. Tudi dva leva sta hodila pit vodo, | prijazno | sta ležala pred votlino, da ju je Pavel božal | A |
je bil pred tednom že odšel na novo faro ‒ in | prijazno | začel pripovedovati: »Lejte, okna so nova, tudi | A |
priletna gospa. »Kam greš, deklica?« jo gospa | prijazno | nagovori. »Službe iščem.« | A |
zrasel. »Zakaj si tako žalosten?« ga gospod | prijazno | nagovori. »Kaj bi ne bil, ko me tarejo dolgovi | A |
hrasta, obstoji in gleda Bonifaca. Mirno in kar | prijazno | se mu približa in ‒ čudo ‒ izpregovori kakor | A |
»I, kaj neki? Strahove, ka-li?« se je Lojza | prijazno | nasmehnila. »Še več ko strahove. | A |
dvorišču. »Kje je France?« jo je nagovorila | prijazno. | »Na podu. | A |
divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je, da tako | prijazno, | tako polno svobode še nikoli ni sijalo sonce | A |
kaj se je zgodilo. Naglo se je potuhnil in | prijazno | vprašal po starešini Svarunu.Prijezdil je pred | A |
Tunjušem. Proti večeru sta zagledala pred seboj | prijazno | dolino.Preprežena je bilá z obdelanim poljem | A |
vrhovni poveljnik, ki ga še nikoli ni pogledal | prijazno, | ki nalaga najtežje na njegove rame, tisti, ki | A |
posvarim, poučim in tudi strogo kaznujem. Za to | prijazno | uslugo ti pošilja vrečico bizantincev, a za | A |
postavo Radovanovo. . / . / stran 249 . / | Prijazno | ga je pozdravil. »Od kod, očka? | A |
utekla. . / . / stran 133 . / Trgovec pa ji je | prijazno | namignil, prijel z dolgimi, šilastimi prsti | A |
preplašila mrkega pogleda. Rustik je ni sprejel | prijazno, | ni segel po njeni roki, da bi jo potegnil k | A |
dobre volje, pogodiva se,« je začel Smrekar | prijazno. | »Pet tisoč pridala, potem naj bo v božjem | A |
dalje, kakor je veleval urnik. Šolarjem je | prijazno | povedala, kdo je ta gospod, nato jih opozorila | A |
bi se ločila snoči v največji ljubezni, tako | prijazno | je ogovoril Aleno in vprašal po Viktorjevem | A |
se naglo razumeli in pomenili, in sicer tako | prijazno, | da je pogovor postavil na laž Boštjanovo trditev | A |
kako je?« »Dobro, hvala Bogu, da dobimo tako | prijazno | deklico.Saj ti nisi za šolo!« | A |
le rahlo nagubana in se tudi v bornem soncu | prijazno | blešči.Stara drevesa, ko mejniki tu pa tam štrleča | A |
ravan, ki jo šele tam daleč na obzorju zapira | prijazno | gričevje. "Dlani imaš pordečene tik pod prsti | A |
ampak ne vem, kako to, v resnici sem se ji kar | prijazno | nasmehnila.Saj je po svoje reva, vdova je, trideset | A |
žgalo, in s sapico, ki je prihajala z vode in | prijazno | potegnila po razgretem hrbtu, po tilniku, kjer | A |
svojega spomina. Moderno, a tudi mikavno in | prijazno | opremljena dnevna soba, Katarinin salon, kakor | A |
Nič ni treba, bom sama, vse bom sama!« | Prijazno, | četudi motno, kakor da ne ve prav, kaj se dogaja | A |
ali pa po drugi uri, ko grejo iz služb,« je | prijazno | povedala receptorka. Zasmejala se je in dodala | A |
»Še ni čas?« »Dober dan,« je | prijazno | odgovorila teta Anica, stric Lojze pa je samo | A |
»Hvala lepa, teta Rozi,« je rekla, »kako | prijazno | od tebe, da si mi jih prinesla, vedno sem jih | A |
Kako je rekel? | Prijazno? | In kot da resno misli ali samo zaradi lepšega | A |
Obenem se ji je vse zazdelo tako domače in | prijazno. | Ta udobna, prijateljska soba! | A |
pústi pri miru, od vseh treh je samo Nejc vedno | prijazno | bitjece!... In naj te že enkrat zmanjka! | A |
Mislila sem že, da ste se nam izneverili,« je | prijazno | govorila in se hkrati diskretno ozirala za primerno | A |
« je bolj gladko zdrdral Marelli in Resnika | prijazno | vlekel k svoji mizi. Sedla sta med nenehnim | A |
bilo je razumljivo, da je najraje zahajal v | prijazno | oskrbniško hišico.Z Ano, ki je bila približno | A |
Pozneje pa se je spomnila, se opravičila in ga | prijazno | povabila, naj se udeleži njihove skromne malice | A |
Tesno ob njem je stalo nekoliko večje poslopje s | prijazno | vabečim smrekovim šopom in navitimi oblanci | A |
prinesla lonec mleka in dokajšen kos črnega kruha. | Prijazno | se mu je nasmehnila, zakaj smilil se ji je deček | A |
domu, katerega lučke so se mu že pol ure poprej | prijazno | nasmihale, kar ni mogel verjeti, da je njegovo | A |
času z izvrstno kapljico, okusnim prigrizkom in | prijazno | postrežbo privabljala številne ljudi. | A |
zdaj nadučitelj v bližnjem Šentjerneju, s svojo | prijazno | mlado žensko, ki jo je bil pred letom dni odpeljal | A |
nekoliko zatikajočem se kramljanju sta prispela v | prijazno, | med sadnim drevjem skrito vasico.Urbančič je | A |
Franciji?« se je vtaknil vmes dr. Markeš in se s | prijazno | pozornostjo obrnil k Lovreku, čigar navzočnost | A |
korakal naprej. »Z lekarnarjevo Vido sta se pa | prijazno | poslovila,« je dejal čez čas. »Saprament, kako | A |
Vido, se je sprevrgla ob jezi, zadrževani pod | prijazno | krinko, v trden namen. Lovrek je slutil odvetnikove | A |
slabo znamenje, da se je kar poslovil - sicer | prijazno | kakor vedno -, ne da bi bil - v veliko nezadovoljstvo | A |
življenja!« V poročnikovem domovanju je bilo | prijazno | in udobno, in kmalu se je pred prijateljema | A |
zadrži korak. V prvem trenutku ga pogleda s | prijazno | brezbrižnostjo, ki pa se zdajci spremeni v neizmerno | A |
zastrmela vanj. »Izvolite z menoj!« je dejala nato | prijazno, | ko se je bila s silo premagala. »Ne | A |
pozdravljali slavne, stiskali si roke in se | prijazno | nasmihali ...A Petru je postajalo tako težko in | A |
sprejema. ”Kaj pa ti, Aleš?“ je vprašala Hana | prijazno. | ”I, kaj bi!“ je odgovoril Aleš nekoliko v | A |
prekanjeni Aleš. ”Tak ne bodi čuden!“ je rekel | prijazno. | ”Saj sva obadva že prestara, da bi uganjala take | A |
noč!“ je vzkliknila Hana. ”Kaj tisto!“ se je | prijazno | nasmehnil človek, zagnal je klobuk na mizo, | A |
vedel, kaj bi to bilo ... Odpravili smo se v Dol, | prijazno, | od predmestja kake pol ure oddaljeno vasico | A |
z menoj gotovo več kakor pet minut, pa tako | prijazno! | Zdaj je visok uradnik; in kakšno plačo ima! | A |
jo videli? ... Nasmehnila se mi je, - in kako | prijazno | ...Veste, jaz bi stopila k nji, v prodajalno, | A |
bilo sojeno; čemu bi se ne povrnil zdaj v to | prijazno | noč?-- O, da bi se bila vsaj ozrla; vsaj prijazen | A |
še enkrat proti oknu, ki se je svetilo tako | prijazno | in je zavzdihnil ves žalosten: ”Toplo je | A |
je zdelo, kakor da se je bilo zaprlo svetlo, | prijazno | oko, ki je gledalo iz noči.Kmalu je utonila | A |
se mu je godilo v tujini, zmerom mu je sijalo | prijazno | sonce.Šel je od doma in sreča je šla z njim | A |
nase kakor na tujca in popotnika; vse mirno in | prijazno | je pripovedoval, kako da je bilo, kako da je | A |
vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se | prijazno | in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem | A |
blagodišeče cvetice; njih vonj se je ubrano skladal, | prijazno | objemal s tobakovim. Stopil sem v kuhinjo; tam | A |
Šel sem k njim. Imeli smo kakadúja, | prijazno | belopéro živalco z rumenim čopom in junaškim | A |
trpljenja in sanj ... in da nosim to svoje novo | prijazno | življenje kakor kamen okoli vratu ...“ Nato | A |
občutil, doslej še ne, da bi mi bilo to novo | prijazno | življenje kakor kamen okoli vratu ...Pred desetimi | A |
blagoslovi novo stanje. Imel je na Klancu malo, | prijazno | hišico, ki jo je podedoval po očetu.Okna so | A |
tanke nitke po čelu in krog oči, ki so gledale | prijazno, | a nekako boječe. ”To bi ti strmela, Marijca | A |
dopovedati! On je govoril danes z menoj čisto | prijazno, | kakor bi nikoli ne bila v sovraštvu.“ ”To | A |
kjer je le mogel, a zdaj, praviš, da je govoril | prijazno | s teboj! Tega jaz ne razumem.“ | A |
rdečo vrvico in rdečim čopom. Pozdravil me je | prijazno, | toda široka usta so se nakremžila kiselkasto | A |
jajca, mati?“ -- ”Po čém bodo?“ odgovori ženska | prijazno. | ”Po štiri za desetico!“ | A |
-- ”Kakšne barve?“ -- ”Rjava putka je, | prijazno | pegasta.“-- ”Značaj?“ | A |
tihi grozi strmé oči ... In nazadnje še mirno in | prijazno | besedo.Tistim, ki zahtevajo od umetnikov, da | A |
svojemu življenju, ki je bilo takrat tako lepo in | prijazno | ...Mračiti pa se ni hotelo tisti večer; obvisela | A |
sem bogat, če bi mi ne bilo tako dolgčas. Kako | prijazno | bi bilo, če bi gospodinjila tam lepa ženica | A |
Srečam ga na cesti, pa se mi zasmeje v obraz tako | prijazno, | kakor da bi bila Velika noč. Mene pa je bilo | A |
tiste očrnele, zaprašene podobe na sivih stenah, | prijazno | so me vabili mehki, starinski naslanjači, smehljala | A |
zibale sence, zdelo se mi je, da čujem smeh in | prijazno | govorjenje.Gruča ljudi se je usula iz veže; | A |
okoli vratu in da mu nisem branila; nalahko in | prijazno | sem umeknila glavo, če se je sklonil, da bi | A |
ki mu je segal komaj do bele brade ter ga je | prijazno | potrepljal po rami.”Lenart Negoda, ali veste | A |
stopnicah in na cesti. ”Kaj ste znoreli?“ ga je | prijazno | vprašal debeli zdravnik. ”Od lakoti! | A |
Bog jo vsem blagoslovi! Prišel sem, da bi me | prijazno | pogledal, da bi vstal izza mize, me prijel za | A |
farne cerkve; imel bom izbo svetlejšo, bolj | prijazno | bo sijalo sonce vanjo!In psa ne bo ne v izbi | A |
garjevca, da bi mu natihem in naskrivaj pošepnil | prijazno | besedo, ga pobožal po gobcu in po krvavih očeh | A |
težko, sivo pajčevino. Megla bo zastrla to | prijazno | sonce, ki me zdaj še pozdravlja iz smehljajoče | A |
zazdelo, da ga tista okna ne pozdravljajo več tako | prijazno, | kakor so ga pozdravljala zmerom; in da je na | A |
Razcapanec se je smejal zmerom bolj veselo in | prijazno; | potepuh je bil, kakor bi ga človek ne srečal | A |
pozabil doma, ko sem šel na pot. Kaj ne gori | prijazno | moj dom, kaj ni lep moj ogenj?Kdor ima pipo | A |
me nisi privadila...« Ustnice so se smehljale | prijazno, | ali v očeh njegovih se je bliskalo od tihe jeze | A |
da je bil prišel. Toda rad bi se poslovil | prijazno | - bilo mu je, kakor da bi bilo zaklicalo z lepim | A |
daleč se je zagrohotala starka... Ugasnilo je | prijazno | sonce na stropu; veter je bil zunaj in okna | A |
lehko doteknila z roko, bleščeče so bile in | prijazno | migljajoče, kakor zvezde na božičnem drevescu | A |
se je zmračilo, poslovil se je od Pavle pol | prijazno, | pol malomarno ter je šel prav tako razmišljen | A |
imel črne. Prišel je in mati ga je pozdravila | prijazno, | prinesla mu je večerjo in sta sedela in večerjala | A |
odšli, je pohitela k oknu, da bi ji umilo lica | prijazno | sonce, ki je bilo zunaj... Tako se je zgodilo | A |
skoro nikoli več, da bi se bila razgovarjala | prijazno. | Kadar je bila mati sama, je hodila s težkimi | A |
posuto z zvezdami. Sveži ponočni zrak mi je | prijazno | dihal v lica; kmalu sem zatisnil oči in sem | A |
pravi uri bo potrkalo, bo reklo kar mirno in | prijazno: | ”Spomni se, odkod in kdo da si!“Tako je prav | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |