nova beseda iz Slovenije
pogledala že enkrat, dvakrat, in vselej manj | prijazno, | in končno se ji prav jasno čita na obrazku, | A |
Bogomir Lesovéj! Ernest Malec obledi, potem pa mu | prijazno | hiti naproti ter vzklikne, kakor bi se Bog ve | A |
Še bolj krepko si zatisne oči. | Prijazno | ne bo sprejet ta človek, kateri jo je sam, edino | A |
prosili odpuščanja, da ste pred našo izborno, | prijazno | družbo hoteli pobegniti!« Grof Welser pripravi | A |
II Drugo jutro potem je sonce | prijazno | sijalo čez otoško graščino.Ponoči je deževalo | A |
bila sprejela njegovega obiska. Došlo mi je | prijazno | pismo, da se je maša že oznanila po vaseh in | A |
Konštantin s svojimi bolniki,« dejal je župnik. In | prijazno | je pozdravil čudnega tega zdravnika.Bil je obdan | A |
počakajte še malo! Ker sva že pri tem, da se | prijazno | pogovarjava o rodovinskih svojih stvareh ter | A |
ujele. Če sva se srečala, izpregovorila je rada | prijazno | besedo, ali pregrešnega ni bilo med nama. Na | A |
se lotil dekle pravega Boga!« Nato se je s | prijazno | besedo obrnila k meni: »Ti si pameten! Ti boš | A |
oseba našega gospoda župnika Janeza Kašperja. | Prijazno | je izpregovoril: »Med potjo in že prej se mi | A |
udeležiti svete maše. Vzlic temu je govorila | prijazno | z vsakim, tudi najnižjim človekom, da jo je | A |
na svetu. Ni usekala z bičem po njem, ampak | prijazno | je odgovorila: »Ti pa najgorši fant, kar jih | A |
lasulja, je nosil železne črte, in dasi so oči | prijazno | gledale v svet, sem se kmalu prepričal, da tanka | A |
ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril tako | prijazno, | kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno | A |
slabega nego kaj dobrega!l In gospod se je prav | prijazno | nasmejal, tako da sem mu prècej na vso moč zaupal | A |
noben hudič ne bo prkazu, porka madona!« me je | prijazno | pozdravila prababica in škrtnila z zobmi. »A | A |
v levici pa dva dišeča kostanja, ki mi ju je | prijazno | potisnila med dlesni.Jogurt pa je skrbno zavila | A |
grozečih mlak, proti zahodu. Tam so nas prav | prijazno | sprejeli, si nas dodobra ogledali in okopali | A |
pogajalca. A nevihta me ni sprejela prav nič | prijazno. | Dežne kaplje so mi zalile velike pastirske škornje | A |
hipoma prepoznal in se mi v tekoči slovenščini | prijazno | zahvalil za premeteno pogajalsko zmago, a mi | A |
dan priredili skromen, a nadvse topel pogreb; | prijazno | so me položili v že skoraj suho zemljico, potem | A |
grla, ki ga s toplim čajem, volneno deko in | prijazno | besedo pozdravi vsaka babica, ki nekaj da na | A |
že se je izrazil mladi poštar, ki si ga tako | prijazno | poslal na brezplačno zimovanje k prijaznemu | A |
smehljal in nemirnega konja po vratu tepljal in | prijazno | miril.»Možje iz Kranjske grofije in Slovenske | A |
vihrajočimi rumenimi lasmi, jih je sprejel prav | prijazno. | A ko so mu razodeli Hotimirovo stisko, se je | A |
vaju sprejmi, o mila gosta!« je obema tujcema | prijazno | želela dobrodošlico. »To je moja Jelena,« je | A |
pačila, čeprav se je pater Konrad še enkrat prav | prijazno | zanimal zanj in mu obetal skorajšnje okrevanje | A |
dolžnost, vse drugo je dobrotnost!« mu je opat | prijazno | ugovarjal. »Dobrotnost je zapoved ljubezni! | A |
revi zdaj res ne kaže drugega nego vdano in | prijazno | se držati in v ime božje obdržati, kar si je | A |
pod samostansko gospoščino?« ga je Majnhalm že | prijazno | vprašal. »Po svoji volji nikoli ne bom zapustil | A |
je naposled odločil. »Tako bo bolj vljudno in | prijazno, | čeprav bi ga napol pozabil spotoma.« »Pisanja | A |
hotel pozdraviti in objeti Poberevino, ki ga je | prijazno | gledala iz sončne bleščave. »Ali se | A |
sedel na zadnjih nogah, z ušesi strigel in me | prijazno | gledal. ‘O, sveti Peter in Pavel,’ sem si dejal | A |
in se ustrašila. »Kaj so tvoji?« ji je opat | prijazno | pomagal. »Moji, moji, ponižno prosim | A |
let, pa vendar še zmerom samski človek, ji je | prijazno | segel v roko in sel za prazno mizo v kotu. | A |
si le že prišel!« se je obveselila brata in | prijazno | pozdravila z gostoma. »Valpet Globočnik vsak | A |
o vremenu in letini, le Poberè ga je ves čas | prijazno | držal z očmi. Francè je vesel opazil | A |
Témeniške doline, poln zelenja in sonca, jih je | prijazno | gledal.Med jelševjem in vrbjem se je zamudno | A |
pobesil oči. »Kdo pa ste pravzaprav?« je Linhart | prijazno | vprašal. »In kam ste se namenili?« | A |
čudovito lep svet jih je od blizu in daleč | prijazno | gledal. »Trška gora,« je Linhart mignil | A |
in mu vse odpustil. »O, kaj pa vidva?« ju je | prijazno | pozdravil. »Na očitno spoved sem prišel | A |
besedo. Ali tu vstopi bolniški duhovnik in se | prijazno | razgleduje po sobi. »Hvaljen bodi Jezus Kristus | A |
ne ure ne dneva, kdaj vas pokliče Gospod ‒,« | prijazno | svetuje mašnik. Ivan Zakotnik je že hotel prikimati | A |
zdrsnilo z ramen. Pokojnejši pogled je pobožal | prijazno | domačijo. Solnce je bilo spolzelo do Višenjskih | A |
daljne daljine, zelena temeniška dolina mu je | prijazno | pokimala: »Kaj tavaš tod, Brnadek ‒ ali ti nisem | A |
onemle potlačenem griču čepi Grm, bele hišice | prijazno | mežikajo skozi goste sadne vrtove, proti nebu | A |
morje! Ti preljubo moje morje ...!« Marija, prav | prijazno | in brhko dekle, za svoja leta še dosti močna | A |
ničesar povedala?« je dejala mati sladko in | prijazno, | samo s čisto majhnim naglasom nejevolje. »No | A |
če sama vem?« se je poudarila in ga čez ramo | prijazno | pogledala. Nobene ni več rekel, le vrata v sobo | A |
nikoli ne kliče. A zdaj bi mu morala kazati | prijazno | lice. »Če bo Viljem utegnil, bo po praznikih | A |
brdavsa. »No, pa pojdimo vsi trije!« je Trlep | prijazno | dejal in se tiho zasmejal.Vdanost obeh silakov | A |
sem,« jima je šepnil. »Kako ti je, Polona?« je | prijazno | vprašal priletno, že nekoliko sključeno žensko | A |
Opat je pomirjen pokimal in vprašal čisto | prijazno: | »Kaj pa sicer Gabrovci?Kako vam je?« | A |
nikoli ni bal; vse na svetu bi dal, če bi mu kdo | prijazno | izdal, kdaj že bo za trdno njegova. »Pravi, | A |
je množica povzemala. Slavni skladatelj je | prijazno | trenil po ljudeh in se skromno zagledal predse | A |
na ravnem polju ob Ljubljanici. Baron ga je | prijazno | sprejel in se z njim menil, kako je na Dolenjskem | A |
sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka.« | Prijazno | skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar sta | A |
slišala. Medtem vpraša France svojo ženo in | prijazno | reče: »Ljuba, dobra moja Neža, povej | A |
časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji | prijazno | reče: »Ljuba moja Neža, vem da si žalostna, | A |
gospe baronki je bil Pavle zelo všeč, zato ga | prijazno | vpraša: »Kako je to, fante, ker si tako bister | A |
storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, | prijazno | sprejela in mu ko svojemu bratu stregla.Pri | A |
moj račun, karkoli boš potreboval.« Pavle se | prijazno | zahvali za tako dobrotljivo prijaznost.Prijatelja | A |
do njega. Preden Pavle pismo poda, ga gospod | prijazno | vpraša: »Vi ste šolar iz tujega kraja, videl | A |
prijatelja!« Potem se obrne k Francozu in mu | prijazno | reče: »Bazile, tvoja skrb za prijatelja mi je | A |
solze so se mu udrle. Škof Pavel pa jima reče | prijazno: | »Zaupajta vselej trdno v Boga in on, dobrotljivi | A |
veselje ji bo to; še vsakega kmečkega človeka | prijazno | sprejme, kaj bi vas ne!Dobro vem, da jo boste | A |
ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s | prijazno | besedo povpraša: »Žena, bi nam povedali, ali | A |
premalo znam, pa še to bom pozabil.« Gospodar mu | prijazno | reče: »Fantič, prav všeč mi je to. | A |
tako zelo žalosten. Zato stopi k njemu in mu | prijazno | reče: »Gospod, ne zamerite, da vas vprašam: | A |
ravno tale je!« in pokaže Svetina. Francoz | prijazno | pogleda Svetina, rekoč: »Ali bi pa ti ne hotel | A |
v hišo. Ko prej priljuden fant je z vsakim | prijazno | govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil, kar | A |
zapeljuje, naj vam delam krivico.« Gospodar mu reče | prijazno: | »Prav je, ljubi moj Svetin, da si mi povedal | A |
mora tukaj nevoščljivost vmes biti; zato mu | prijazno | reče: »Ljubi moj Ludvik, od mladosti si pri | A |
sreče.« Ludvik spozna zdaj svojo krivico, poda | prijazno | roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva | A |
drugim ga je dobri pater tudi opominjal in mu | prijazno | rekel: »Ljubi moj Svetin, zdaj vidiš, da moraš | A |
ki je znal francosko govoriti. General mu | prijazno | reče: »Ljubi moji vojščaki, vi veste, da me | A |
se je Ostrorogemu Jelenu zdelo vedno najbolj | prijazno. | Skozi gozdove tam zadaj je prehojena steza, ki | A |
arenčal Sulec. . / . / stran 42 . / Razšla sta se | prijazno, | vsak ujet v mrežo svojih misli. Sulec je zabrodil | A |
zdaleč začutil. Še preden ga je zagledal, je | prijazno | zacvilil in zalajal.Jelen mu je vrgel nekaj | A |
naokrog po megli, Jezerna Roža?« Ostrorogi se je | prijazno | sklonil čez bok drevaka. »Veslala sem za pesmijo | A |
kar po volji Kodrolaskina skrbnost. Že kar s | prijazno | besedo je odgovoril: »Kako naj bi pa pri šel | A |
Urni Sulec je že odprl usta, da Jelenu nakljub | prijazno | pozdravi Karpa.Pa se je začudil. | A |
zadovoljno posmejal: »Nič ne bova streljala, Ris. | Prijazno | jih sprejmemo.« »Koga?« se je začudila Kodrolaska | A |
nikoli videla.« Sinjeoka se je zravnala in | prijazno | pogledala prišleca. Ni mogla prikriti, da ji | A |
je stopala Kodrolaska po poševnini navzdol. | Prijazno | je odzdravljala na vse strani. Dobro se ji je | A |
imel večkrat navado. Nasmehnil se je in jo | prijazno | vprašal: »Kam pa, kam, s tako zadrego?« »K studencu | A |
se nikoli več ne vrne na domače kolišče pod | prijazno | Plešivco.Pa je posegel v besedo Presukani Lisjak | A |
utegne gubiti časa. Nagnila se je malo naprej, se | prijazno | nasmehnila in kar sama začela pogovor: »Kaj | A |
Dohitel ga je Ostrorogi Jelen. Nič kaj | prijazno | je oče vprašal sina: »Kako pa, da si Kalini | A |
zmenil mi, česar se je Piščalar močno bal. | Prijazno | je ogovoril mladca: »Da nam boš brenkal na poti | A |
mosta Košata Jelka in njena hči, Pisana Tulpa. | Prijazno | sta ga pozdravili in ga koj vedli v gospodarjevo | A |
Pelikanov. Sprejeli ga pa Pelikani niso nič kaj | prijazno | in Drobna Grlica se mu je odmaknila.Da jo pridobi | A |
krajev. Črnolasih vzhodnjakov niso nič kaj | prijazno | gledali, čeprav so bili gostje Ostrorogega Jelena | A |
bili že davno napasli. Tujci jih niso nikoli | prijazno | gledali.Nazadnje so pa še zvedeli, da je čarovnica | A |
migne mu, naj gre ž njim v kamro, in tam mu reče | prijazno: | »Ti si prinesel denarja, ki si ga skupil, pokaži | A |
buteljo vina, gledata se znanca zopet kakor prej | prijazno; | govorila sta o vremenu, kajti dekla, katera | A |
ga francoski gospodje sicer vljudno in celo | prijazno, | a dosegel je toliko ‒ kakor se je sam izrazil | A |
vozi!« zavrne oskrbnik nejevoljno voznikovo | prijazno | željo in dobri svet njegov ter krene s konjem | A |
bil vljuden mož. »Dober dan, mati,« dejal je | prijazno, | ko je stopil pred vežo. »Vi ste Mozolova mati | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |