nova beseda iz Slovenije

prijazno (601-700)


bele, kakor s šmarnicami ovenčane; mežikale so      prijazno,      smehljale so se mi. In visoko nad njimi so potrkaval  A
Nikakor ne. Pozdravljali so me      prijazno      in mi stiskali roke.A ta prijaznost je bila  A
že takrat, da se večer morda ne razvije tako      prijazno,      kakor bi bilo treba. Sedli smo in že so udarila  A
siromašno, oropano. Daj mi vsaj roko v slovo, vsaj      prijazno      se v slovo nasmehni; ni treba hvaležnosti, le  A
ljubeznivo, ni potreba, da bi se nasmehljala      prijazno!     Samo ozri se s tistimi velikimi, sladkimi očmi  A
je bilo, resnično! In tudi posestvo je zelo      prijazno,      hiša je celó nanovo pobeljena ... ”Márica,  A
pot. Voz je bil dobro naložen, vreme je bilo      prijazno,      toda konj ni bilo vpreženih; zato je bilo malo  A
prime v roko kruh, ki si ga odrežem ... Ali ni to      prijazno      življenje?“ Tudi on se je smehljal in zdelo  A
trese in lahko si mislite, da me ne pogleda zelo      prijazno      ...Zadnjič sem si kupil palico, dolgo, debelo  A
Marija se je silila, da bi izgovorila kako      prijazno      besedo, da bi se ljubeznivo nasmehnila; - a  A
je bila, lepo je bilo zunaj, še malo svetlo -      prijazno      večerno sonce je sijalo tam daleč na hribu   A
njeni postelji, ter jo pogladilo po licih s      prijazno      roko.Vse prelepo pričakovanje čisto novega življenja  A
čevljar v vas - dali so mu vina in so ga pogostili      prijazno;      zmajeval je z glavo in ni mogel izpregovoriti  A
pogladila ga je malo po laseh, izpraševala ga je      prijazno      in se je ljubeznivo smehljala.Zadaj pri oknu  A
glavo. Nikogar ni bilo, ki bi se bil nasmehnil      prijazno,      rekel ji: ”No, pa malo sedite, Mihovka, in pripovedujte  A
prepeval. * Pozdravil jo je veselo in      prijazno,      kakor da bi jo bil poznal že oddavna.Na večer  A
vrhovi in senožeti; tam pisana hišica, ki se      prijazno      smehlja izza jablan; tam bela, napol gosposka  A
bilo ljubezni, ki bi govorila z menoj tiho in      prijazno      v tej grenki uri.-   A
roko in nihče je ni srečal, da bi jo pozdravil      prijazno.     Zato je bilo njeno srce polno ljubezni; do vrha  A
beraču, ki pride na prag in poveša glavo. Vsaj      prijazno      besedo, kakor tujcu, ki jo sreča na poti in  A
”Vzemi, Franc, vse je tvoje! Vzemi samo za      prijazno      besedo, samo za prijazen pogled!“--   A
pipe. Ni se ozrl nanjo in z ženo je govoril      prijazno,      kakor da ni bilo noči.Mici je prišla iz cerkve  A
je zlato obrobljene naočnike, smehljal se je      prijazno      pod košatimi, rdečimi brkami. ”Dober dan  A
da bi včasi odprla usta in da bi pogledala      prijazno.     Človeka je skoro strah teh oči -- kakor coprnica  A
prišel Franc. Metka ju je pozdravila spodobno in      prijazno,      njeno srce je bilo mirno, zato ker je bil že  A
usmiljen, zato da jo vidim in da se mi nasmehne      prijazno      ...“ Tako kakor se je smehljala, kadar so ji  A
da bi ga pozdravil s poljubom in objemom in s      prijazno      besedo. Stopil je v izbo, izba je bila temna  A
misli; tudi sama se je nasmehnila. ”Pozdravi jo      prijazno,      zato da bo nama tudi ona prijazna!“ Zla misel  A
briješ!“ je vzkliknil Grivar; Lavrin pa se je      prijazno      nasmehnil. ”Kako pa s politiko?“   A
Lavrin je stopil k njej in jo pozdravil zelo      prijazno.      Bogomil Majer pa se je nenadoma in ves jezen  A
razprostrtimi rokami sem jo pozdravil in ona se mi je      prijazno      nasmehnila. Očistil sem se, kakor razbojnik  A
Grivar!“ Debelušni gospod se je nasmehnil zelo      prijazno      in je ponudil Grivarju roko. ”Pa če bi prišel  A
blagih, visokoletečih dušah -- vsak, kdor jo je      prijazno      pogledal, je bil blaga in visokoleteča duša  A
je umiril; njegov široki obraz se je smehljal      prijazno      in zadovoljno, in v glasu ni ostal niti najmanjši  A
gosposkih žepov, toda smehljala se je ljubó in      prijazno,      božala je toplo, zavzdihnila časih; in ta njen  A
zasmehujejo tebe in mene. Noben me noče več      prijazno      pogledati, čeravno nikomur nič žalega nisem  A
je svetilo dvoje, troje majhnih belih vasi;      prijazno      so gledale dol kakor golobje.In prav sredi doline  A
kapelica Matere božje in tam smo pokleknili.      Prijazno      je bilo vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno  A
shujšal, kakor se vidi,“ opomnil je Slivar in se      prijazno      nasmehnil.”Da, nesrečna ljubezen človeka ubija  A
277 . / smehljaju, kadar se nasmeješ tiho in      prijazno,      bi bil lahko še ostal spomin - ej, vsaj spomin  A
so letele na beli papir kar same, druga se je      prijazno      vrstila k drugi in ponevedoma, nalepem je zaklenkala  A
strah in krik, temveč pozdravilo ga je dvoje      prijazno      iztegnjenih rok. Tako je bil učitelj Šviligoj  A
. / . / stran 232 . / Celo nasmehnil se je      prijazno,      celo roko je stisnil malopridnežu in pohujšljivcu  A
daj, da bi ne bilo nikoli več!“ Adjunkt se je      prijazno      nasmehnil. ”O, saj nisem prišel, da bi navsezgod  A
dobra človeka. Stanovanje je bilo opravljeno      prijazno,      četudi je bilo nekoliko pretesno. Kosirnikov  A
je bilo Polikarp ...“ Neznanec se je nasmehnil      prijazno      in vsa osornost je izginila iz njegovih oči  A
vesel in hvaležen, da bi me bili pozdravili      prijazno,      sprejeli me v svojo sredo ... Romal sem, romal  A
bi bilo čisto njegovo srce! Zakaj sije tako      prijazno      to jesensko nebo?Nič več ne sije tame!   A
kar bi mimogredé spoznalo mojo ljubezen ter ji      prijazno      odzdravilo.Na vsakem obrazu, tudi na ženskih  A
Tako je mislil.      Prijazno      ga je pozdravil krčmar, še bolj prijazno ga  A
mislil. Prijazno ga je pozdravil krčmar, še bolj      prijazno      ga je pozdravila žejna družba.Najbolj vesel  A
Marko se jim je odkril in jim je odzdravljal      prijazno.     Videl je, da mu sije sonce tako lepo in toplo  A
besede, natočil si je kozarec in ga je izpraznil;      prijazno      se je svetil njegov obraz. Ali paša  A
Velik razbojnik je bil.«      Prijazno      in toplo mu je svetilo sonce v obraz, ko je  A
opravila, oči so nenadoma oživele in so se svetile      prijazno.     Marko je jedel in pil in prijetno se mu je godilo  A
belota. »Lepo je pri vas, teta Agata, in zelo      prijazno      in ljubeznivo ste me sprejeli, popotnika.Ampak  A
upognjen, je vstal in ga je pozdravil spodobno in      prijazno.      »Pozdravljen, godec!  A
moči, in danes vama jih bo treba!“ takó jima      prijazno      prigovarja krčmar. Od druge mize pa se oglasí  A
o pravem času se je premislil in rekel prav      prijazno:      ”Dà, gospoda moja, tukajle gospod Mirkuca  A
na grad po opravilih. Gospodar ga je sprejel      prijazno;      ko sta sedela po opravljenem delu pri steklenici  A
se je zjasnil njegov obraz; pozdravil ga je      prijazno,      skoro iskreno, a nato je zakričal v vežo:   A
je zašel med same gobavce, ki so ga sprejeli      prijazno      in se niso spotikali ne nad njim in ne nad njegovim  A
roka je ležala v roki in razgovarjala sta se      prijazno,      razgovor pa je tekel dolgo v noč.Ne da se povedati  A
grapavem klancu, za nasutim kamenjem, za robidami,      prijazno      belo hišo z zelenimi okni in rdečo streho.Toplo  A
tisto nedeljo prvikrat. Sprejel me je zelo      prijazno      in me je takoj povabil, da naj pijem z njim  A
nizdol in navzgor. In torej mislite, da jo bom      prijazno      pozdravil, da jo bom objel in poljubil?Ne bom  A
šele po dobršnem mesecu. Srečala sta se pred      prijazno      krčmo pod cvetočo lipo.Z žarečimi očmi sta se  A
pripravljen ali na spopad, ali na beg, nikoli pa ne na      prijazno      občevanje.Nekaj časa je stal tam ter je premišljeval  A
”Res, strah me je! Tudi tvoja izba me ni      prijazno      pozdravila - strmi name, kakor da me sovraži  A
ko se imava spet rada, me je tudi tvoja izba      prijazno      pozdravila; nič več ne gleda name s tistimi  A
otroške, zaupljive sanje ... Morda me pozdravi      prijazno,      z lepim smehljajem, vse drugače nego tisti prvi  A
njen nasmeh. ”Dober večer!“ je pozdravila      prijazno.      Senca ob plotu se je zgenila.   A
ostane v spominu. Zdaj mi še roko poljubite za      prijazno      slovo ... pa Bog z vami!“ Narahlo je nagnila  A
me . / . / stran 301 . / nisi pogledal tako      prijazno      kakor nocoj!Saj sem tudi jaz bila jezna nate  A
sedeli na klopeh, razgovarjali se glasno in      prijazno,      smejali se celo, in nikogar ni bilo sram, kakor  A
da seže skoznjo žarek milosti!“ Tako lepo in      prijazno      je sprejel graščak Peter svoje goste. Ko so  A
Ali sem jih bil naročil, te rože? ... Če te kdo      prijazno      pozdravi, se še ni spečal s teboj ... vraga vendar  A
oči. ”Kako se vam je zares mudilo!“ je očital      prijazno.     ”Kam ste bili zavlekli vso tisto žalostno ropotijo  A
Deseti brat je bogat! Ljudje ga gledajo postrani,      prijazno      ga gleda Bog!... Poln vrč prinesite!  A
za gostim živim plotom se je prikazalo časih      prijazno      belo poslopje z zelenimi okni.Onkraj mitnice  A
”Vi ne poznate teh ljudi; vsi gledajo tako      prijazno      in dobrodušno - a to so vragi!Sovražijo me   A
vzprejela moje pismo? Čemu bi se sicer tako      prijazno      smehljala?... Da, naposled je vprašanje, če se  A
se je kakor ponavadi, gledal me je mirno in      prijazno.      ”Nisva se pobratila; kako bi se Bog pobratil  A
sva se pozneje kdaj srečala, sva se pozdravila      prijazno      in sva si bila hvaležna za tiste lepe ure.Zdaj  A
videli, ko je sedel visoko na senenem vozu ter se      prijazno      razgledoval po svoji fari. Voz se je zibal,  A
/ Razveselil se je močno, ko je zaslišal      prijazno      potrkavanje ter zagledal pisane mlaje pred cerkvijo  A
si prišel, ti moj stari prijatelj, in si se      prijazno      privil k meni v tej žalostni uri. Bog ti poplačaj  A
Kako pa si to storil, bratec?“      Prijazno      in smehljaje je govoril sodnik, Luka pa je trepetal  A
ostal na cesti, jaz sem stopil v vežo. Zelo      prijazno      me je pozdravil debeli župan; rdeča radost mu  A
ne!“ je odgovoril župnik in se je smejal tako      prijazno,      kakor da nama je bil razodel nekaj zelo prijetnega  A
govorila Čednik in njegova žena: zmerom mirno,      prijazno,      ljubeznivo.Očitati si nista imela nikdar ničesar  A
ustnice, svetila so se prepolna lica in tako      prijazno      in tako neumno so gledale drobne pametne oči  A
»Na izprehod.« »     Prijazno      vreme je, pojdiva skupaj!« Ulica se  A
postelje, - vse po vrsti in mirno. Luč je obsevala      prijazno,      dostojno opravljeno izbo, ki se ji je poznalo  A
način. In kadar pride čas, se poslovi človek      prijazno      od vseh tistih lepih in pisanih misli ter gre  A
sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako      prijazno,      sveto razpelo v roki, zlato glorijo krog glave  A
jé, pije, govori po nemško - skratka, živi to      prijazno      pozemsko življenje kakor vsa druga bitja.Spoznal  A
pogledu le senca pozdrava, le daljna misel na      prijazno      ”lahko noč“, bi se bil Marko razjokal od hvaležnosti  A
ozrl, od povsod me je pozdravljalo, se mi je      prijazno      in ljubo smehljalo.In vendar so bili povsod  A
kolobarju. Odprl se je svet, zasvetilo se je sonce,      prijazno      mu je dihnila v lice spomladanska toplota in  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA