nova beseda iz Slovenije
bele, kakor s šmarnicami ovenčane; mežikale so | prijazno, | smehljale so se mi. In visoko nad njimi so potrkaval | A |
Nikakor ne. Pozdravljali so me | prijazno | in mi stiskali roke.A ta prijaznost je bila | A |
že takrat, da se večer morda ne razvije tako | prijazno, | kakor bi bilo treba. Sedli smo in že so udarila | A |
siromašno, oropano. Daj mi vsaj roko v slovo, vsaj | prijazno | se v slovo nasmehni; ni treba hvaležnosti, le | A |
ljubeznivo, ni potreba, da bi se nasmehljala | prijazno! | Samo ozri se s tistimi velikimi, sladkimi očmi | A |
je bilo, resnično! In tudi posestvo je zelo | prijazno, | hiša je celó nanovo pobeljena ... ”Márica, | A |
pot. Voz je bil dobro naložen, vreme je bilo | prijazno, | toda konj ni bilo vpreženih; zato je bilo malo | A |
prime v roko kruh, ki si ga odrežem ... Ali ni to | prijazno | življenje?“ Tudi on se je smehljal in zdelo | A |
trese in lahko si mislite, da me ne pogleda zelo | prijazno | ...Zadnjič sem si kupil palico, dolgo, debelo | A |
Marija se je silila, da bi izgovorila kako | prijazno | besedo, da bi se ljubeznivo nasmehnila; - a | A |
je bila, lepo je bilo zunaj, še malo svetlo - | prijazno | večerno sonce je sijalo tam daleč na hribu | A |
njeni postelji, ter jo pogladilo po licih s | prijazno | roko.Vse prelepo pričakovanje čisto novega življenja | A |
čevljar v vas - dali so mu vina in so ga pogostili | prijazno; | zmajeval je z glavo in ni mogel izpregovoriti | A |
pogladila ga je malo po laseh, izpraševala ga je | prijazno | in se je ljubeznivo smehljala.Zadaj pri oknu | A |
glavo. Nikogar ni bilo, ki bi se bil nasmehnil | prijazno, | rekel ji: ”No, pa malo sedite, Mihovka, in pripovedujte | A |
prepeval. * Pozdravil jo je veselo in | prijazno, | kakor da bi jo bil poznal že oddavna.Na večer | A |
vrhovi in senožeti; tam pisana hišica, ki se | prijazno | smehlja izza jablan; tam bela, napol gosposka | A |
bilo ljubezni, ki bi govorila z menoj tiho in | prijazno | v tej grenki uri.- | A |
roko in nihče je ni srečal, da bi jo pozdravil | prijazno. | Zato je bilo njeno srce polno ljubezni; do vrha | A |
beraču, ki pride na prag in poveša glavo. Vsaj | prijazno | besedo, kakor tujcu, ki jo sreča na poti in | A |
”Vzemi, Franc, vse je tvoje! Vzemi samo za | prijazno | besedo, samo za prijazen pogled!“-- | A |
pipe. Ni se ozrl nanjo in z ženo je govoril | prijazno, | kakor da ni bilo noči.Mici je prišla iz cerkve | A |
je zlato obrobljene naočnike, smehljal se je | prijazno | pod košatimi, rdečimi brkami. ”Dober dan | A |
da bi včasi odprla usta in da bi pogledala | prijazno. | Človeka je skoro strah teh oči -- kakor coprnica | A |
prišel Franc. Metka ju je pozdravila spodobno in | prijazno, | njeno srce je bilo mirno, zato ker je bil že | A |
usmiljen, zato da jo vidim in da se mi nasmehne | prijazno | ...“ Tako kakor se je smehljala, kadar so ji | A |
da bi ga pozdravil s poljubom in objemom in s | prijazno | besedo. Stopil je v izbo, izba je bila temna | A |
misli; tudi sama se je nasmehnila. ”Pozdravi jo | prijazno, | zato da bo nama tudi ona prijazna!“ Zla misel | A |
briješ!“ je vzkliknil Grivar; Lavrin pa se je | prijazno | nasmehnil. ”Kako pa s politiko?“ | A |
Lavrin je stopil k njej in jo pozdravil zelo | prijazno. | Bogomil Majer pa se je nenadoma in ves jezen | A |
razprostrtimi rokami sem jo pozdravil in ona se mi je | prijazno | nasmehnila. Očistil sem se, kakor razbojnik | A |
Grivar!“ Debelušni gospod se je nasmehnil zelo | prijazno | in je ponudil Grivarju roko. ”Pa če bi prišel | A |
blagih, visokoletečih dušah -- vsak, kdor jo je | prijazno | pogledal, je bil blaga in visokoleteča duša | A |
je umiril; njegov široki obraz se je smehljal | prijazno | in zadovoljno, in v glasu ni ostal niti najmanjši | A |
gosposkih žepov, toda smehljala se je ljubó in | prijazno, | božala je toplo, zavzdihnila časih; in ta njen | A |
zasmehujejo tebe in mene. Noben me noče več | prijazno | pogledati, čeravno nikomur nič žalega nisem | A |
je svetilo dvoje, troje majhnih belih vasi; | prijazno | so gledale dol kakor golobje.In prav sredi doline | A |
kapelica Matere božje in tam smo pokleknili. | Prijazno | je bilo vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno | A |
shujšal, kakor se vidi,“ opomnil je Slivar in se | prijazno | nasmehnil.”Da, nesrečna ljubezen človeka ubija | A |
277 . / smehljaju, kadar se nasmeješ tiho in | prijazno, | bi bil lahko še ostal spomin - ej, vsaj spomin | A |
so letele na beli papir kar same, druga se je | prijazno | vrstila k drugi in ponevedoma, nalepem je zaklenkala | A |
strah in krik, temveč pozdravilo ga je dvoje | prijazno | iztegnjenih rok. Tako je bil učitelj Šviligoj | A |
. / . / stran 232 . / Celo nasmehnil se je | prijazno, | celo roko je stisnil malopridnežu in pohujšljivcu | A |
daj, da bi ne bilo nikoli več!“ Adjunkt se je | prijazno | nasmehnil. ”O, saj nisem prišel, da bi navsezgod | A |
dobra človeka. Stanovanje je bilo opravljeno | prijazno, | četudi je bilo nekoliko pretesno. Kosirnikov | A |
je bilo Polikarp ...“ Neznanec se je nasmehnil | prijazno | in vsa osornost je izginila iz njegovih oči | A |
vesel in hvaležen, da bi me bili pozdravili | prijazno, | sprejeli me v svojo sredo ... Romal sem, romal | A |
bi bilo čisto njegovo srce! Zakaj sije tako | prijazno | to jesensko nebo?Nič več ne sije tame! | A |
kar bi mimogredé spoznalo mojo ljubezen ter ji | prijazno | odzdravilo.Na vsakem obrazu, tudi na ženskih | A |
Tako je mislil. | Prijazno | ga je pozdravil krčmar, še bolj prijazno ga | A |
mislil. Prijazno ga je pozdravil krčmar, še bolj | prijazno | ga je pozdravila žejna družba.Najbolj vesel | A |
Marko se jim je odkril in jim je odzdravljal | prijazno. | Videl je, da mu sije sonce tako lepo in toplo | A |
besede, natočil si je kozarec in ga je izpraznil; | prijazno | se je svetil njegov obraz. Ali paša | A |
Velik razbojnik je bil.« | Prijazno | in toplo mu je svetilo sonce v obraz, ko je | A |
opravila, oči so nenadoma oživele in so se svetile | prijazno. | Marko je jedel in pil in prijetno se mu je godilo | A |
belota. »Lepo je pri vas, teta Agata, in zelo | prijazno | in ljubeznivo ste me sprejeli, popotnika.Ampak | A |
upognjen, je vstal in ga je pozdravil spodobno in | prijazno. | »Pozdravljen, godec! | A |
moči, in danes vama jih bo treba!“ takó jima | prijazno | prigovarja krčmar. Od druge mize pa se oglasí | A |
o pravem času se je premislil in rekel prav | prijazno: | ”Dà, gospoda moja, tukajle gospod Mirkuca | A |
na grad po opravilih. Gospodar ga je sprejel | prijazno; | ko sta sedela po opravljenem delu pri steklenici | A |
se je zjasnil njegov obraz; pozdravil ga je | prijazno, | skoro iskreno, a nato je zakričal v vežo: | A |
je zašel med same gobavce, ki so ga sprejeli | prijazno | in se niso spotikali ne nad njim in ne nad njegovim | A |
roka je ležala v roki in razgovarjala sta se | prijazno, | razgovor pa je tekel dolgo v noč.Ne da se povedati | A |
grapavem klancu, za nasutim kamenjem, za robidami, | prijazno | belo hišo z zelenimi okni in rdečo streho.Toplo | A |
tisto nedeljo prvikrat. Sprejel me je zelo | prijazno | in me je takoj povabil, da naj pijem z njim | A |
nizdol in navzgor. In torej mislite, da jo bom | prijazno | pozdravil, da jo bom objel in poljubil?Ne bom | A |
šele po dobršnem mesecu. Srečala sta se pred | prijazno | krčmo pod cvetočo lipo.Z žarečimi očmi sta se | A |
pripravljen ali na spopad, ali na beg, nikoli pa ne na | prijazno | občevanje.Nekaj časa je stal tam ter je premišljeval | A |
”Res, strah me je! Tudi tvoja izba me ni | prijazno | pozdravila - strmi name, kakor da me sovraži | A |
ko se imava spet rada, me je tudi tvoja izba | prijazno | pozdravila; nič več ne gleda name s tistimi | A |
otroške, zaupljive sanje ... Morda me pozdravi | prijazno, | z lepim smehljajem, vse drugače nego tisti prvi | A |
njen nasmeh. ”Dober večer!“ je pozdravila | prijazno. | Senca ob plotu se je zgenila. | A |
ostane v spominu. Zdaj mi še roko poljubite za | prijazno | slovo ... pa Bog z vami!“ Narahlo je nagnila | A |
me . / . / stran 301 . / nisi pogledal tako | prijazno | kakor nocoj!Saj sem tudi jaz bila jezna nate | A |
sedeli na klopeh, razgovarjali se glasno in | prijazno, | smejali se celo, in nikogar ni bilo sram, kakor | A |
da seže skoznjo žarek milosti!“ Tako lepo in | prijazno | je sprejel graščak Peter svoje goste. Ko so | A |
Ali sem jih bil naročil, te rože? ... Če te kdo | prijazno | pozdravi, se še ni spečal s teboj ... vraga vendar | A |
oči. ”Kako se vam je zares mudilo!“ je očital | prijazno. | ”Kam ste bili zavlekli vso tisto žalostno ropotijo | A |
Deseti brat je bogat! Ljudje ga gledajo postrani, | prijazno | ga gleda Bog!... Poln vrč prinesite! | A |
za gostim živim plotom se je prikazalo časih | prijazno | belo poslopje z zelenimi okni.Onkraj mitnice | A |
”Vi ne poznate teh ljudi; vsi gledajo tako | prijazno | in dobrodušno - a to so vragi!Sovražijo me | A |
vzprejela moje pismo? Čemu bi se sicer tako | prijazno | smehljala?... Da, naposled je vprašanje, če se | A |
se je kakor ponavadi, gledal me je mirno in | prijazno. | ”Nisva se pobratila; kako bi se Bog pobratil | A |
sva se pozneje kdaj srečala, sva se pozdravila | prijazno | in sva si bila hvaležna za tiste lepe ure.Zdaj | A |
videli, ko je sedel visoko na senenem vozu ter se | prijazno | razgledoval po svoji fari. Voz se je zibal, | A |
/ Razveselil se je močno, ko je zaslišal | prijazno | potrkavanje ter zagledal pisane mlaje pred cerkvijo | A |
si prišel, ti moj stari prijatelj, in si se | prijazno | privil k meni v tej žalostni uri. Bog ti poplačaj | A |
Kako pa si to storil, bratec?“ | Prijazno | in smehljaje je govoril sodnik, Luka pa je trepetal | A |
ostal na cesti, jaz sem stopil v vežo. Zelo | prijazno | me je pozdravil debeli župan; rdeča radost mu | A |
ne!“ je odgovoril župnik in se je smejal tako | prijazno, | kakor da nama je bil razodel nekaj zelo prijetnega | A |
govorila Čednik in njegova žena: zmerom mirno, | prijazno, | ljubeznivo.Očitati si nista imela nikdar ničesar | A |
ustnice, svetila so se prepolna lica in tako | prijazno | in tako neumno so gledale drobne pametne oči | A |
»Na izprehod.« » | Prijazno | vreme je, pojdiva skupaj!« Ulica se | A |
postelje, - vse po vrsti in mirno. Luč je obsevala | prijazno, | dostojno opravljeno izbo, ki se ji je poznalo | A |
način. In kadar pride čas, se poslovi človek | prijazno | od vseh tistih lepih in pisanih misli ter gre | A |
sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako | prijazno, | sveto razpelo v roki, zlato glorijo krog glave | A |
jé, pije, govori po nemško - skratka, živi to | prijazno | pozemsko življenje kakor vsa druga bitja.Spoznal | A |
pogledu le senca pozdrava, le daljna misel na | prijazno | ”lahko noč“, bi se bil Marko razjokal od hvaležnosti | A |
ozrl, od povsod me je pozdravljalo, se mi je | prijazno | in ljubo smehljalo.In vendar so bili povsod | A |
kolobarju. Odprl se je svet, zasvetilo se je sonce, | prijazno | mu je dihnila v lice spomladanska toplota in | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |