nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Domače ognjišče/Črtice 1914, poved v sobesedilu:
Tudi zredil, mehkobno zaokrožil in podložil se je bil; okrogla so bila lica, tolsta in maščobna, držala so se nekam na jok, kakor vsa taka lica; podala se mu je pisana dopetna halja, ki se je nekoliko vlekla za njim, kar ga je delalo skoraj veličastnega; kadil je iz dolge pipe, ozaljšane z rdečo vrvico in rdečim čopom.
Pozdravil me je prijazno, toda široka usta so se nakremžila kiselkasto in cmerav je bil tudi glas, čeprav so bile besede vesele in čeprav je bil odkritosrčen pogled solzavih, blagodušnih, narahlo podbreklih oči.
Meni, popotniku brez doma in brez družice, je v njegovi bližini toplo dehnilo na srce.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani