”Nikar ne v to izbo, nikar ne blizu, ko sem sama in je že noč!“ je vzkliknila Hana.
”Kaj tisto!“ se je prijazno nasmehnil človek, zagnal je klobuk na mizo, primaknil je stol bliže k postelji in je sedel široko, kakor človek, ki se namerava dolgo muditi in v miru pogovarjati.
Hana se je odela do ust, še roke je skrila pod odejo in sram jo je bilo.