»To je prav lepo,« se je porogljivo smejal opat. »Ti pa ne pozabi, da sem jaz opat in gospodar zatiškega samostana in da si ti moja last, s katero lahko storim, kar hočem.«
Pri teh besedah je skočil k Polonici in, prijemaje jo za roko, skoro hripav v razburjenosti ji rekel polglasno: