Pod kostánja senčne vsédeta se véje. Nad glaváma jima z listom list šepeče, Tam na reki solnčna luč bliščí, trepeče ... Pod kostanjem Peter s čêla znoj si bríše, Truden s prašne poti ón globóko vzdíše: »Lép je kraj tá tuji ‒ ali Galiléje Vender ní tu moje!