kvišku (601-700)

rohni obloški kobilar in potegne onega zopet	kvišku.	»No, Kozobrin,« kliče Velikonja, »ti si nekdaj	A
bom čakal!« zarohni Obloški Tonček in skoči	kvišku.	Takega je hotel pisar imeti.	A
so se oni izgubili v gošči, in potem spel se	kvišku;	težko je sopel. Torej res čaka Polonica onega	A
več pisal. Pero palo mu je iz rok in skočil je	kvišku	s svojega stola.Dekle pa je zakrilo obraz in	A
bodle v srce kakor trnje, stresoval je z glavo,	kvišku	pogledoval in klel. Stoj, kaj je to bilo!?	A
Kako dolgo?« Šepec malo poguma dobi, pogleda	kvišku	in reče: »Samo šest tednov še.« »Ali boste pa	A
začudi, roke sklene, kakor bi hotela moliti;	kvišku	pogleda in vzdihne: »Moj bog!« Žagar se ustraši	A
Matilda lahkomiselno in prav ljubeznivo malo	kvišku	napne češnjevordečo spodnjo ustno. »Ali malo	A
prijeten glas me iz te sanjarije prebudi in, ko	kvišku	pogledam, vidim njo pred seboj. Vem, da sem	A
šele, ko ga je sodnik ogovoril. Pogledal je	kvišku,	nagrbančil suhi obraz še bolj in vprašal: »Kaj	A
»Tisto je, tisto!« Rekši, skoči Domen	kvišku,	oči se mu zasvetijo in nehoté se stegne po mizi	A
»Janez!« ogovori mlinarja. Mlinar	kvišku	pogleda. Srpo gleda tujca.	A
hišici, dasi je neki ravs slišala. Spela se je	kvišku	in potrkala.Toda šele ko se je lastnik prepričal	A
pokrije obraz in sede zamišljen. Ko pogleda zopet	kvišku,	vidi pred seboj cigana in poveljnika kloštrskega	A
srce olajša. Mati obriše solze ter se ozre	kvišku	k sveti podobi, a očetu od srca pade nekoliko	A
kolovratne preslice nizdol ali popuščavanje	kvišku.	Matka je gotovo med delom nekaj prijetnega premišljal	A
vratu, da dva uhlja gledata zadaj na straneh	kvišku,	tako da se baš vidi, kakor da bi gospod stotnik	A
stran 8 . / njega sedeža in potegne nogi malo	kvišku	pod postiljonovo odejo. »Oh, tega nisem vedel	A
drago!« odgovori oni zbadljivo in potegne rame	kvišku.	»To ni naša stvar!	A
prevrnil in izlil pivo po mizi. Koren pa je planil	kvišku	ter zagrabil soseda Antona za ramo.Edini Ruda	A
Guvernanta pa je slonela že zopet v oknu ter zrla	kvišku	v oblake, katere je gonil jug v redkih gručah	A
Obstati je moral; steza, po kateri je stopal	kvišku	proti grebenu, bila je strma in preprežena z	A
jo vzdramili na hip in prestrašena je planila	kvišku,	a v istem trenutku je stal pred njo ‒ Hrast	A
dolino. Drevje krog in krog je molelo gole veje	kvišku,	le hrastiči so nosili še v svojih vrhovih cele	A
čakal obljubljenih novcev, skočil je prestrašen	kvišku	ter planil v kamro. »I, kaj pa je, za božjo	A
nadaljeval je počasi. Molku so jeli lesti lasje	kvišku.	»To je zlodej ali pa ‒« hotel je reči, pa stisnil	A
Zdajci pa se je vzravnala sključena Mesojeda	kvišku,	stopila sredi sobe in uprta z levico ob kratko	A
Dalje ni poslušal; skočil ali bolje planil je	kvišku,	vrgel zagovarjalki turščičen storž ob glavo	A
cepetati z vsemi štirimi in potem se vzpenjati	kvišku,	da je dohtarju kar mrzlo lezlo po hrbtu. »Le	A
čez hrbet; a ona mu je vrnila; vzpela se je	kvišku,	da je mislil dohtar, zdaj zdaj se prekopicne	A
potem glasno, skoraj kriče, in potlej je planil	kvišku	ter kakor besen divjal po sobi. Pismo pa je	A
je izpustila sodnikovo roko ter plaho planila	kvišku;	a prepozno je bilo.Župnikovega bistrega očesa	A
jaz zaničeval iz vse duše svoje!« Oba planeta	kvišku.	»Janez!«kiusa12kjna12	A
je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi	kvišku	in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko	A
vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil	kvišku.	Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil	A
. / . / stran 11 . / Tujec se je sklonil	kvišku	in zajel nekajkrat, pa potem zopet odložil žlico	A
tega.« Capin se je po teh besedah vzpel na pol	kvišku	in zaječal: »Jaz sem tvoj oča!« Ponkrèc je odskočil	A
je tudi mirno hrastovih objemov otresala: le	kvišku,	kvišku je hrepenela. Blizu nje, iz skalne razpokline	A
mirno hrastovih objemov otresala: le kvišku,	kvišku	je hrepenela. Blizu nje, iz skalne razpokline	A
pa nekaj tankih šibin je vendarle poganjal	kvišku.	Ena med njimi je bila posebno krepko in visoko	A
bukvini koreniki. »Zakaj pač mi ne moremo tako	kvišku?	«In jezno se je še bolj prijel in zajedel v materino	A
Marsikoga sem že videl rasti in rasti in hrepeneti	kvišku,	pa s tal vendar ni mogel.Tedaj stoprav, ko so	A
hlevom ter skrčil roke v pesti; predse in gor	kvišku	proti jasnemu jesenskemu nebu je zrl; ‒ pa videl	A
iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol	kvišku.	Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo	A
bela v obrazu kakor novo platno sklonila se je	kvišku.	»Jezus, Marija!	A
gotovo!« menil je zdravnik in potegnil rameni	kvišku.	Hči je na glas zajokala, sin Anton pa ni izpremenil	A
zdajci na glas in krčevito izkušal se vzkloniti	kvišku.	»Luč, luč!« vpila je dekla.	A
so udarili poslušalcu na uho. Dvignilo ga je	kvišku,	kakor bi hotel mejo preskočiti, in v prvem hipu	A
stoprav glas njegov jo je opozoril, da se je ozrla	kvišku;	kajti steza je bila preprežena s koreninami	A
težko sopel; naposled . / . / stran 50 . / skoči	kvišku,	kakor da bi hotel otresti in ubraniti se vsega	A
zapove osorno Werner in vzdigne nezavedno sestro	kvišku	ter jo nese v grad.Teta gre tiho jokaje za njim	A
strasten srd se ga polasti, ko skoči pri tej misli	kvišku.	A zavrtelo se mu je takoj v glavi in zgrudil	A
veliko hišo, prostorni vili podobno. Planila je	kvišku	kakor iz težkih sanj prebujena.Stopila je iz	A
visoko gor v tretje nadstropje. Stopala je počasi	kvišku	po strmih kamnitih stopnicah in čim više je	A
To je bil Franc Kosan. Dvignil se je na pol	kvišku	ter kakor v čeznaturno prikazen zrl v gospo	A
iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol	kvišku.	Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo	A
Čiv-čiv!« je oponašal starec vrabce, ozrl se	kvišku	na visoki kap, kjer je čepelo celo krdelce malih	A
prijazno z repom . / . / stran 16 . / migljaje,	kvišku	ob njenem krilu.Obrnivši se, ugleda pred seboj	A
nesrečni dolgčas ti!« In potem puhne gost oblak	kvišku	proti stropu, katerega so kinčale lepo zavite	A
to, močno pušivši svojo cigareto in gledajoč	kvišku	v strop. Vinko je obrnil za trenutek svoj pogled	A
puhanje Gernaua, ki je pošiljal okrogle oblačke	kvišku.	»Pa čuj, Vinko,« prične zopet, »katero mitologično	A
nosi stari razval; od tod je treba peš korakati	kvišku.	Gernau je vozil z iskrimi Rogulinovimi konji	A
severne gore, za katerimi so v jasni daljavi	kvišku	kipeli beli vrhunci snežnikov. Bilo je že pozno	A
čul ni. Čez nekoliko časa se je spel baron	kvišku	in vravnal svoje otrple ude.Stopil je počasi	A
robčevem oglu. »Gernau!« vzklikne in plane	kvišku.	Ta preloži po stari navadi svoje ostrožene pete	A
bilo tudi res in ko bi imel priliko speti se	kvišku,	držali bi se ga vendar vedno okovi kmetskega	A
bo pil naš Jaka!« pravi oni ter dvigne roki	kvišku,	kakor bi že videl Jakoba, žerinjskega kočijaža	A
molelo je le nekoliko trohlih hrastovih kolov	kvišku.	Okoli pa je raslo sivkasto vrbičevje in dve stari	A
pesku pod skrajnim kostanjem, pogledali sta obe	kvišku	in začudenje, videti čisto tujega gospoda tako	A
nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil	kvišku	in zajel nekajkrat, pa potem spet odložil žlico	A
tega.« Capin se je po teh besedah vzpel na pol	kvišku	in zaječal: »Jaz sem tvoj oča!«	A
S svojim praktičnim realizmom si je pomagal	kvišku	in sedaj je bil samostojen »paša« v lepem kraju	A
nikdar človeška noga. Krog in krog je molelo	kvišku	razpokano skalovje v neotesanih surovih kosih	A
poda list, katerega prebravši, Jaroslav veselja	kvišku	poskoči, kajti tu je bilo zapisano, da bode	A
je stal naš Jaroslav in srdito je dvigal roki	kvišku	ter prisegal k vsem bogovom, da nikdar več nobene	A
gozdovem robu moli divji žafran svojo glavico	kvišku	izpod listja.Saj pravi Heine: Philister im	A
»Ne, ne bom!« In že se je sklonil	kvišku!	»Pa stoj!«	A
je fantu. Marko je res sunil drevo z vso silo	kvišku,	da je hlapec skoro omahnil; a potem je vendar	A
da mu je jok najbliže. A nakrat je planil	kvišku,	porinil leseno žlico, ki je ležala pred njim	A
našim Markom in ga zleknil . / . / stran 50 . /	kvišku	ter potem pred vrata na prosto, kjer se je jutranji	A
A ker se to vendar ni zgodilo, skočil je	kvišku	in se oklenil starega moža. »Boter, boter, vi	A
!« »Šema ‒ neumna!« zarjove Šimon in plane	kvišku!	Obenem z njim pa je planil tudi njegov stari	A
pade. Enkrat, dvakrat poskuša še zravnati se	kvišku,	potem pa se zlekne mirno po mehkem ležišču in	A
zagoriškem zvoniku pa bije ‒ štiri. Vid se skloni	kvišku,	mane si zaspane oči in stresa se od mraza.	A
Topolščak je potegnil dvakrat zaporedoma rame	kvišku.	»Pa veliko ima s seboj!	A
Pa pri vsej varčnosti vendar ni mogel prav	kvišku.	Danes pa mu je nekaj čudnega zvenelo po ušesih	A
irhastih hlač in ga dvig . / . / stran 39 . / nil	kvišku.	Nad njim, toliko da jo je mogel doseči, štrlela	A
Ti, deklina,« dejal je osorno in se povzpel	kvišku,	»kaj pa imaš ti z Miklavžem?Vprašal te nisem	A
Abadon odnese Samorada skozi zidno udrtino	kvišku	v zrak.Za njima se velik del ječe podere ter	A
človeške pridnosti; krivoprisežniku držim desnico	kvišku,	da se znebi poštene svoje dolžnosti; učenjaka	A
je umrl brez slave. Naglo sem potem plezal	kvišku	na lestvi slave in učenosti ter bil končno imeniten	A
je treba idealnosti, povzdigati morajo duha	kvišku	in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi	A
po stezah vere in nravnosti, omike in svobode	kvišku	k idealnim smotrom, in sicer tolikanj, da se	A
dano, častno je že samo na sebi in za plezanje	kvišku	prikladnejše nego velike duševne zmožnosti.	A
ali puh iz brezna mu odnese breztehtno telo	kvišku,	da tako skozi vrtince soparov in pen, vrvečih	A
stran 49 . / Hodili smo od Velega polja dalje	kvišku	in lahko, kakor da nas nosijo peruti.V hipu	A
zmaj je tiščal in vzdigoval skalne skladove	kvišku,	gora je rasla in že bila tolikšna kakor Triglav	A
gleda nekaj trenutkov strmo predse. Potlej se	kvišku	zgane in čelo se mu razjasni.Seže nam vsem zopet	A
Na koncu robatega, strmega grebena je treba	kvišku	vstati in se oprijeti gole stene Velikega Triglava	A
stran 239 . / Ujamem jo z roko in dvignem	kvišku.	Deček si ni dal dopovedati, da tista kača ni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani