Obema se srce olajša. Mati obriše solze ter se ozre kvišku k sveti podobi, a očetu od srca pade nekoliko težkega bremena ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu Antonu, možu krepke volje, udero - morda prvič po dolgih dolgih tridesetih ali štiridesetih letih - solze po rjavem obrazu, padajoč na kamnena tla.
»Meni nekaj govori, da ne umrje,« pošepeče žena in vzdahne: