kvišku (501-600)

je dejal Anže. »Jerice ni?« je skočil Luka	kvišku,	»kje je?« »Ne vem,« je odgovoril dečko	A
V silni plahosti je prevrgla uro in planila	kvišku,	videla, odkod ti enakomerni glasovi.Prižgala	A
Zbudilo jo je glasno vikanje. Planila je	kvišku;	bil je že dobršen dan.Hitro se je oblekla in	A
smrti več prizora. V hipu se je pognala Katra	kvišku.	»Ti... si... me... zastrupila...« je slišala	A
Sam Bog je poslal tega fanta. Vse drži fant	kvišku,	da se ne utopimo.Pa žal mu je.«	A
Boga . / . / stran 29 . / Vikar je vrgel glavo	kvišku	in stegnil krčevito roke predse.Prsti so se	A
menilo dekle ... Vikar pa je tisti čas pogledal	kvišku	in se zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je	A
na svojih oblih deviških prsih in je gledala	kvišku	in prosila: »Poglej, moj ljubi sin, telo, ki	A
Prijala ji je njegova beseda, in ko je pogledala	kvišku,	je pogledala hitro, kradoma in z neskončnim	A
nerodno. . / . / stran 57 . / Potem je planil	kvišku.	Nekak teman, obupan sklep se je hotel izviti	A
okoli mize znano neznani ljudje. Pogledal bi	kvišku	in bi jih videl; razne vikarje in obhodnike	A
Boj se Živega,« je vzkliknil vikar in planil	kvišku.	Ves iz sebe in ljut je begal po sobi.	A
zamižati. Trpko se je moral zbrati, da ni planil	kvišku	in zavpil v soseda, naj mu da mir.»Ne, Jevane	A
menoj!« Kakor da ga je strašna bolezen vrgla	kvišku,	je trenutno stal volčanski bled, s trepetajočimi	A
zmedeno s trepetajočim glasom. Vikar je pogledal	kvišku	in velel mirno: »Pojdi z menoj!« Deklica je	A
Vstani!« je velel kratko in jo potegnil trdo	kvišku.	»Prosim, stric!« je zaprosila še enkrat kraj	A
kakor otrok. Deklica na klopi pa je šinila	kvišku,	zavpila in zarajala: »Peter!« Nato je omahnila	A
V Anžetu je zavrelo. Vrgel se je	kvišku.	»Ringhi, lahko noč!« je zaklical Tagliat. Anže	A
dvignil težko glavo. Krčmar ga je povlekel	kvišku	in ga tiral k vratom. »Hudiča snemi!« je brbljal	A
Tagliatovo terjatev za mitničarja. Grof je šinil	kvišku.	Uradnik se je naglo poklonil in pripomnil, da	A
za seboj. Takrat je planil grof Ivan Ignacij	kvišku	in stisnil pesti: »Kanalja farška!Pomnil boš	A
župnik bolestno in se zganil sunkoma. Silil je	kvišku,	pa ni mogel in je ječal: »Moram ponj, moram	A
mater, da je grofica v vozu slišala in pogledala	kvišku	začudeno, plašno, sovražno ... Ta čas se je grof	A
greh na dušo. . / . / stran 81 . / Planil je	kvišku	in k mizi, kjer je podpisal; zgrabil je list	A
ljubljenega moža: »Kamilo.« Zdajci je planila plaho	kvišku	in zabrisala ime, ki ga je napisala.Ko pa je	A
Lucijo.« »Molči, satan!« je planil mitničar	kvišku	in dvignil prazen vrč.Zdelo se je, da ga bo	A
bral nehote, nevede, da bere. Potem je planil	kvišku.	Prebral je bil cesarski ukor grofu zaradi nasilstev	A
preklicanec. Ta robata učenost je vrgla duhovnega	kvišku.	»Bufo inflate,« je zakipel v jezni zaro	A
je dopovedal. Tedaj pa je skočil Peter Duša	kvišku	in vzkliknil odkrito jezno, porogljivo: »Prav	A
stol, hropel in hlipal za sapo. Pa je planil	kvišku	in vzkliknil divje, hripavo: »Galjot, Tonin	A
Polona, drameča se iz kratkega spanja. Planila je	kvišku	in pričakovaje strmela. Možje so utihnili in	A
črna kri. Z rokami grebe v pesek in se poganja	kvišku	kakor riba na suhem.Venomer prosi in kliče:	A
Spala je kratek čas. Vrglo jo je	kvišku.	Vstala je, se oblekla in umila.	A
lažeš sedaj!« . / . / stran 373 . / Planil je	kvišku:	»Blaznim,« je mislil, »da je Bog galjot in da	A
tudi le dvanajst, pa so ves svet izpreobrnili.	Kvišku,	jogri!« Niso mu odgovorili in je rekel: »Mislil	A
goldinarjev puntarskega groša ... « Gradnik je planil	kvišku.	»Puntarskega groša, si dejal?«	A
tedaj poskusil, kako bi videl. Pognal se je	kvišku.	Za trenutek je objel mimo glav prizor pod kipom	A
zakaj si ga ... « govori Golja. Valentin pogleda	kvišku.	Golja se krohoče: »Takrat, saj veš, saj te ni	A
prebudilo samo sonce v njih. Pognali so na hitro	kvišku,	razprli so zelene suličaste liste, iz sredine	A
pokonci in molil, Izraelci pa so zmagovali. »Roke	kvišku!	« sem zavpil. »Drugače bo po tebi!«	A
je prekucnilo naokrog, tako da je res »tace	kvišku	molela«.Hudo mi je bilo nerodno, da sem se tedaj	A
« Škripal je z zobmi in srdito stezal roke	kvišku.	Zadel je ob žličnik na steni, da se je sprožil	A
Aleluja!« Vzpel se je	kvišku,	pritisnil roko na razbito črepinjo ter vzdihnil	A
Zmanjkalo mu je skoraj sape. Nato pa je planil	kvišku	ter zatulil: »Gúlja!A veš, kaj se pravi po štajersko	A
rok. . / . / stran 75 . / Pobere ga, pogleda	kvišku,	pogleda na prijateljico, a pogleda obeh se ujameta	A
Prijatelj Andrej je z roko premečkal lase, planil	kvišku	ter letal po sobi.»Tudi srce,« je vpil, »tudi	A
. / stran 149 . / In pesnik se je dvignil	kvišku	kakor ranjen lev: »Kako moreš tako govoriti	A
več požirati, ker se mu je bližala zadnja ura.	Kvišku	je skočil v postelji.Gotovo je občutil hude	A
njega je skakal velik kodrast pes ter se metal	kvišku	proti klobuku v gospodarjevi roki.Ko je ob priliki	A
za uzdni povodec, da se je konj pod njim spel	kvišku.	Bledi obraz pa je obrnil sedaj k okamneli družbi	A
svojim.« S težko sapo je plezal po stopnicah	kvišku	ter zastokal pri vsakem koraku. Tako	A
vladarjevo. A Njega Veličanstvo ga je dvignilo	kvišku	ter dostavilo še bolj milostivo: »A koliko je	A
in kruhom vstran, da se kaj zmane. Udariva jo	kvišku,	breznosnik, morda imava srečo, da nama ostane	A
zapil, praviš?« rjul je Tinač. Hipoma je skočil	kvišku	ter pri bližnjem vrbovju urezal mehko šibo.	A
Jurija Ljudevita?« Dijak Vid se je dvignil	kvišku.	Napel je svojega sluha moči, a zopet ni mogel	A
Med z mahom obraslimi vejami se je stiskal	kvišku,	dokler ni dospel do vrha, kjer je zaužil rumeno	A
obtičala svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil	kvišku	ter tulil od bolečin.Mi vsi pa smo po tleh popadali	A
je malo roka potresla, ko je obrnil samokres	kvišku	ter pričel: »Hvala vama, pobratima, da sta mi	A
zdaj skoraj v vodi, zdaj pa zopet pobliskavo	kvišku	švigajoče. Nad cesto po rebri se razprostirajo	A
»Aha, niste!« In zopet molče korakata	kvišku.	Tu pa se pot nekoliko zavije in tik ceste se	A
malo trenutkih tako grozno odkril! Gre dalje,	kvišku	po cesti.Ko dospe k vrhu, ozre se nazaj po poti	A
se tako, da popolnoma prebledi. Vzkloni se	kvišku	in v deviški sramežljivosti stoji pred njim	A
steklo žvenketaje razleti po tleh. Družba plane	kvišku	ter prihiti h gospodarju, ki je brez moči in	A
nastane čuden položaj. Notar je bil planil	kvišku	in zdaj je od jeze krčil svoje pesti.Gospa Helena	A
Tisočkrat ne! In vzklonila se je	kvišku	in podprla glavo z roko ter zrla v temo, rjavo	A
posebno debele sveče in dim njihov se dviguje	kvišku	in kakor s tančico prepreza podobe in zlatnino	A
Nepričakovana sreča nižavske obitelji ga je pljusknila	kvišku;	plačal je dolgove in zopet stopil med častnike	A
stran 198 . / Krušiču se je zabliskalo oko,	kvišku	se je vzklonil, da bi bil takoj pripravljen	A
trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!« Planil je	kvišku.	»Serafina!	A
kolena, Ali takoj je z divjim krohotom planila	kvišku	ter glasno govoreč odhitela po stezi.	A
poprosil za mojo roko!« »Grof Egon!« planila sem	kvišku,	»grof Egon!« »Da, grof Egon!«	A
videla to obličje? Pristopila je k oknu ter	kvišku	potegnila gardino, da se je svetloba razširila	A
da se je s hudičem rada imela.« Planil sem	kvišku.	Kri je zakipela v meni in svet je razpadal okrog	A
« »Bilo je tisto noč!« in Carolus je šinil	kvišku.	Strast mu je ojačila telo.	A
mati ‒ luteranka!« Kakor blisk se je postavil	kvišku.	S kalnimi pogledi je premeril vodovje, iztegnil	A
v sobo in speča družba okrog peči je planila	kvišku.	mAli se vam blede, ženske!l oglasi se starec	A
steni in zaspal. Medvedja družina se je ozrla	kvišku,	misleč da bo priletela kakšna slastna tortica	A
bil kar tako. Zagrabil je zaveso, se potegnil	kvišku	in pristal na ozki okenski polici.Jaz, nesrečni	A
ga bo konec!« je Krištof pribil in pogledal	kvišku,	kakor bi nebo samo poklical za pričo svojim	A
pa slušal je in napel vse moči, da bi zuznil	kvišku.	Ženska ga je podprla in postavila na noge.	A
zdajle jih imaš pred seboj.« Grbca je vrglo	kvišku,	tako je bil vesel in srečen, Vsi vkup so se	A
Od onemoglosti ga je popala jeza, bušil je	kvišku	in odgovoril naravnost: »Tole: ko pridejo zidarji	A
Ostrovrška.« »Zofija ‒?« je Majnhalma vrglo	kvišku.	»Kako vendar ‒?« »Na, tudi tega meče!« se je	A
zvališ na globoko in ne skopitaš zlepa spet	kvišku!	« XX.	A
veš in znaš,« je mož odrezano rekel in se ozrl	kvišku.	Sonce se je že močno nagibalo, a škrjanček je	A
spodnese, ga ne bo, da bi ti vsaj z besedo pomagal	kvišku,	priteče le, da izdajsko počene nate in te odere	A
njene skrite čare, ji je zavrela kri. Skočila je	kvišku	in je tiščala roke na prsi, iz oči ji je plala	A
izbrala.« »Ni res, pater opat!« je grof bušil	kvišku.	»Kdo se je upal?« »Jezus.«	A
neki je tamle?« je Janez stopil tja in brcnil,	kvišku	je skočil človek. »Kdo si?« ga je Janez popal	A
dnu. Kriv sem, prej bi ti bil moral pomagati	kvišku.	« »Gospod oče, nikar si srca ne begajte s spomini	A
mladec se je vznak prekucnil in pomolil kobale	kvišku,	ko se mu je odtrgala na pol trhla korenina,	A
Misliš ti, da je kolovški oskrbnik zato tako	kvišku	planil, ko sem mu o rokovnjačih pravil, ker	A
ki je bil prej dejal »udari ga«, in se skloni	kvišku;	»nisem ga zastonj ves dan čakal.« »Kaj bomo	A
poslušal. Ko stopi v krog pri ognju, planejo vsi	kvišku.	On se ozre okoli ter reče osorno: »Jutri zvečer	A
maršal baje celo ne!« Oni skoči kakor besen	kvišku.	»Človek, kaj noriš?	A
je in nehote zašepeče: »On je!« Obenem skoči	kvišku	in teče v vežo k ognjišču; večerja je bila gotova	A
objel potem še enkrat strastno ter vzdignil jo	kvišku	s sedeža. »Pa pojdiva,« reče, »spremim te skozi	A
kipita na desni in levi dva visoka peščena hriba	kvišku.	Pod vrhom levega, visoko gori nad cesto, stala	A
konjar in Velikonja. Vsi v sobi so planili	kvišku	in kapitan je hotel seči po sablji; a ta je	A
posušil in le še gole njegove rogovile štrlijo	kvišku.	Tukaj se je ustavil ono noč Obloški Tonček,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani