kvišku (101-200)

manjši od karabinjerjev, je stegnil vrat in vrgel	kvišku	svojo ptičjo glavo, potisnil spodnjo čeljust	A
nekoga iskal, nato pa je sunkovito vrgel roko	kvišku	in ustrelil množici nad glavo. Ženske	A
Srečno se oddahnem in začnem naglo plezati	kvišku.	Vzpenjam se z	A
pljusknili v vodo, ki je vsa razpenjena brizgnila	kvišku.	Ko je Matic zagnal zadnji kamen, so vsi hkrati	A
navpik kakor dva obrušena roga. Pogledali so	kvišku.	Matic je bil res velikan: z glavo se je dotikal	A
pokusil.« »Pokusil!« je Temnikarica vrgla roke	kvišku.	»Zdaj lahko kar do dna pokusiš.	A
pretegnil svoje ude. Počasi je dvignil roke	kvišku,	trikrat sunil s pestmi v nebo, nato pa je zakrilil	A
široka stopala z debelima palcema, ki sta štrlela	kvišku	kakor dva obrušena roga, premeril je dolge noge	A
ugajalo, da se je zarežal in se hvaležno ozrl	kvišku	v zelene veje, ki so se sklanjale nadenj. Zamežikal	A
završalo. Matic je dvignil glavo in pogledal	kvišku:	tik nad cesto je švignilo velikansko letalo	A
pobočje, kjer so na obširni zeleni polici štrleli	kvišku	ožgani zidovi Ruparjeve kmetije. »Pusti	A
stisnil zobe ter se z enim samim sunkom pognal	kvišku.	Jeknil je in se zamajal, toda obdržal se je na	A
če ostanemo pod Italijo.« Drejc vrže glavo	kvišku,	kakor bi ga z nožem sunila v hrbet.	A
je govoril o gruntu?« Dragarica vrže glavo	kvišku,	upre roke v boke in se zviška zlobno začudi	A
ga pokliče preplašen glas. Bichi vrže glavo	kvišku	in se sunkovito okrene, kakor bi ga z nožem	A
stoji gruča italijanskih vojakov in moli roke	kvišku.	Nekaj korakov vstran, poleg zapuščenega poljskega	A
tovornjaku in dvigne roke. Sova jo potegne	kvišku.	Nančika se odtrga od matere, stisne	A
slušalkami na ušesih. Zapodi se proti Sovi, drži	kvišku	bel listič, kakor bi držal zmagoslavno zastavo	A
jo! ...« Sova stisne zobe in obupno vrže roke	kvišku:	»A!	A
»Ena.« Sova se vrže	kvišku,	zamahne s svojo brzostrelko in vzdihne:	A
ga zagleda tik pred sabo, v grozi vrže roke	kvišku	in zavpije: »Jezus križani! ...«	A
zažari in poskoči, kakor bi ga beseda pogum vrgla	kvišku.	»Nak!« zagrmi in se s plosko roko udari	A
odmevajo, dim se dviga, hiša gori, ob progi prasne	kvišku	bunker in mokre tračnice se zasvetijo v temnem	A
Drejc se takoj dvigne. Sova se požene	kvišku,	a se takoj spet sesede ter obupno in začudeno	A
roke izpod spokojne Zavoglarjeve glave in plane	kvišku.	»Juriš! ...« zareže v bojno vihro njegov	A
v izbo in srepo buljijo po prostoru. »Roke	kvišku!	« vpije Narte. »Na noge!« votlo grmi	A
Orlič!« Se skloni k njemu in ga dvigne	kvišku.	»Orlič! ...	A
eksplodira, prvi četnik obleži, drugi plane	kvišku,	a Sova je že pri njem in ga z vso silo podere	A
. / »Sveta nebesa!« je Lokovčen vrgel roke	kvišku.	»Saj jih že komaj nosi!«	A
vneto prepirali v vejah nad njim. Ozrl se je	kvišku	in se stresel od jeze.Zvonci so zacingljali	A
stražmojster zagrmel iz polnih pljuč, švignil	kvišku	in s kazalcem ustrelil v Peregrina.Pri tem odločnem	A
mogočno okrogel. »Mučeniki?« je zdaj švignil	kvišku	pobožnjakarski bajtar Arnac, ki so mu rekli	A
slavi!« je zavreščal Presveta Moštaca in švignil	kvišku.	»Pod mizo ti!« je zagrmel Okrogličar	A
Sredi krohota pa je Presveta Moštaca švignil	kvišku	in nenavadno sovražno zavreščal: »Naj	A
Okrogličar z obupano naveličanostjo vrgel roke	kvišku.	»Zato, ker bo vse vzel hudič!«	A
njegovo glavo, da mu sploh ni bilo treba pogledati	kvišku.	»Tantadruj, koliko jih je!« je veselo	A
kraju.« Tantadruj se je zresnil in se ozrl	kvišku.	Golobov ni bilo več.	A
Strašno me je stresel mraz. Švignil sem	kvišku,	a glej, prav tedaj je nebo spet oživelo in utrnila	A
pomirila!« trmasto krikne Žuželjčevka in vrže	kvišku	svojo rdečelaso glavo.»Ti se lahko pomiriš.	A
vodi, presekala je gladino, voda je planila	kvišku	kakor dvoje dolgih kril, toda nobenega šuma	A
»Tudi?« Okrogličar vrže glavo	kvišku,	da mu solzi odletita z lic.»Tudi?	A
hrastovem podu, ki zamolklo bobni. In bobnenje vre	kvišku,	se s hropečo sapo razvnetih plesalcev zliva	A
trd in neomajen: kolena so mu trmasto štrlela	kvišku,	čez široko odprte oči so mu potegnili raztrgan	A
oče vzel svojo roko z njega, je kar švignil	kvišku;	bil je sicer tenak kakor fižolova raklja, »toda	A
sredi poletnega dneva. Sem ter tja je planil	kvišku,	otepal s kratkimi zalitimi rokami, kakor bi	A
in Venčka - potem pa je stisnil pesti, planil	kvišku	in zarobantil: »Ti ... vozel preklemani	A
motocikla pa so tako naglo, kakor bi jih vrgle	kvišku	posebne vzmeti, poskakali štirje črni ljudje	A
manjši od karabinjerjev, je stegnil vrat in vrgel	kvišku	svojo ptičjo glavo, potisnil spodnjo čeljust	A
nekoga iskal, nato pa je sunkovito vrgel roko	kvišku	in ustrelil množici nad glavo.Ženske so jeknile	A
Provincial Matías Strobel se je skušal zavihteti	kvišku,	v sedlo, hotel je pokazati, da ga leta nič ne	A
štrleli ko kak spomenik, v obliki črke V so moleli	kvišku,	viktorija, zmaga, čerčil s cigaro med zobmi	A
trenutku, ko se je prek zvrnil Silvo. Pogledal je	kvišku	k Racu, ves nemočen, razcapan, ganljiv, nezavarovan	A
dregne z gorjačo v ogenj, da so zletele iskre	kvišku.	»Veš, Juri,« se posmehuje Miha, »ta oče znajo	A
hotel. Ko se pa jaz obrnem, da bi odšel, skoči	kvišku,	skače semtertja kakor obseden; lasje pri ušesih	A
široko pest, prime Štefana za pas in ga vzdigne	kvišku.	Kakor motovilo so mahale Štefanove noge v zraku	A
krava je res tako pridno mulila travo, da si še	kvišku	pogledati ni upala. »Kako si pa huda, Rozalka	A
samo za napotje na svetu, ki ne puste mladine	kvišku	in na vrh, tako da pride človek šele takrat	A
hudo pobira delo. Jerica je spet pogledala	kvišku	in menila, da ne gre, da bi ona tako pisala	A
sonce zajde!« se je zlecal Janko in kobacal	kvišku.	Daleč po veli tratini se je potegnila njegova	A
trenutka. Tako se trudi ubogi človek in leze	kvišku	naprej, vedno naprej; usoda pa ga od strani	A
Andrej konec vrvi. Previdno je plezal ob vrvi	kvišku,	in ko je priplezal do roba, ga je prijela Cila	A
naloženih vozeh in molilo noge in naslonjala	kvišku,	kakor da bi prosilo usmiljenja. Ko je srečala	A
se ni videlo nič drugega, kakor da leze kdo	kvišku.	»Hu,« je dejal spet eden izmed vojakov in zobje	A
vprašanje, če je Abraham doma, ne pogledavši	kvišku,	hitro odgovorila, da ne. »Recite mu,« je dejal	A
»Rdeče?« se je začudil starec in pogledal	kvišku.	»Rdeče je železo in Mars.	A
je stopal . / . / stran 121 . / krepki vladar	kvišku	in visoko v stolpu potrkal na zaklenjena vrata	A
Zelo dobro!« je zakričal Črnahora in skočil	kvišku.	»Jaz trdim, da je največja sramota za mojega	A
Kot bi ga bila božja strela zadela, plane	kvišku,	sveča mu pade iz rok, ves se veselja trese in	A
nekaj zbudi. Ko sem spregledal, je skočil Jernač	kvišku	in je zginil pred menoj.V strahu sem tudi jaz	A
sem storil. Le to vem, da je tvoj oče skočil	kvišku	in strašno zavpil: ‚Ti si me zaklal!’« »In res	A
videl, oh, kako sem se prestrašil! Skočil sem	kvišku,	on si je potegnil nož iz rane, ali, preden sem	A
žalostno usodo rajnke Dorice.« Ženske planejo	kvišku.	»Prosim kratkega potrpljenja!« seže ritmajster	A
in Berta stoji pred njim. Mokošinyi plane	kvišku	ter ji strastno poljubi roko. »Hvala vam, gospodična	A
Mokošinyi ter nagne svojo glavo. Berta pogleda	kvišku,	njiju ustne so se srečale in prvi srečni poljub	A
spreleti ‒ ta polž je bila Helika! »V sanjah	kvišku	kakor jelen plane, hoče k svoji ‒ roke širi	A
soparici?« me nagovori nekdo, in ko pogledam	kvišku,	vidim pred sabo prijatelja z gorjačo v rokah	A
večeru pa, ko sonce že medli, jih nosijo zopet	kvišku	in naposled, ko se je sonce že skrilo, neso	A
Takih besed major še ni slišal. Skočil je	kvišku	in se oprl z rokama ob mizo, ko da bi se hotel	A
je pokrival led. Debelo kamenje je štrlelo	kvišku.	Vojaki so počasi korakali, vkljub temu pa je	A
plamenček pa je poplesaval na stenju, poletaval	kvišku	in se spet povsem medel razgoreval po oljenki	A
mi greš, a to mi dobro dene,« se je še ozrla	kvišku.	»Tako vse skozme gledaš, a tudi to mi dobro	A
z blagim glasom. Zdramila se je in se ozrla	kvišku.	Visoko med scefranimi oblaki je plula in se	A
njegovi trdnjavi, je potegnil pred njenim nosom	kvišku	pridvižni most. Oponašala mu je njegove samosvojosti	A
na najvišjem mestu, če ne za ped višje, bolj	kvišku	se ni dalo več, vaške hiše so se ponižno stisnile	A
prerekanju z orglami poskusil tretjo kitico pesmi »Oj	kvišku	delavska mladina«, tedaj je Tjaž s kora pomeril	A
uporabljal lestve, temveč se je kar v oltarju povzpel	kvišku	za nekaj desk.Ko se mu je zdelo, da ga oltarno	A
položili na zobe, štiri kratke noge rakve mole	kvišku.	Počakati moram, da naleti dovolj prsti po Tjaževem	A
ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi	kvišku	pogledal ter naglo vstane.Cesar je vse videl	A
svetnika. Psorepec ušesa polagoma vzdigne ter	kvišku	pogleda, ves radoveden, kaj znači ta hrup in	A
kateri najprvo pobožno zamiži, zatem pogleda malo	kvišku	ter se naposled oglasi: »Pravoverna Tožbánja	A
gibčno bitje, ki se je pojavilo ob vodi in leze	kvišku	‒ nov lubadar, ki grozi s poginom vsemu, kar	A
tenak ženski glas. Vilar se je presenečen ozrl	kvišku,	kjer mu je ta hip v oknu prijazno pokimala suha	A
posebej ter ga za obleko z bajoneti dvignili	kvišku.	Seveda se bajonet ni zapičil samo v obleko, ampak	A
pojavila na njegovem gobcu, ki ga je iztegnil	kvišku	in je z njim preizkušaval zrak; tresel se je	A
nagomiljenega kamenja sta zapustila potok ter se vzpela	kvišku	med grmovjem in trnjem.Tu in tam so bili po	A
odgovoril na vprašanje, pač pa je šinil z glavo	kvišku	in debelo se je zazrl v dečka, siloma skrivajoč	A
otiral findjane in žličice, no zdajci je šinil	kvišku,	kakor bi ga bil pičil gad, ter pazno vlekel	A
odtisk tvojega palca se nahaja pri meni, dolg gre	kvišku	kakor plevel, če ga ne ruješ. Pokaži mi svojo	A
sušice. Iznad ušes mu je segal na vsaki strani	kvišku	zakrivljen zalizec las v čelo, kakor bi hrepenel	A
Njegovi kratko pristriženi lasje so štrleli	kvišku,	uporni in redki, kakor strnišče, kadar je pozeblina	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani