Kakor smo že omenili, bil je Jaroslav doma v mestu, in mnogokrat mu je trla bolest srce, da mu ni dano uživati poezije in prijetnosti življenja na kmetih. Ko je torej nekega jutra v postu prav melanholično prebiral Horacijev: Beatus ille, qui procul negotiis ‒ naš junak je bil tedaj še osmošolec ‒ se odpro vrata in pismonoša mu poda list, katerega prebravši, Jaroslav veselja kvišku poskoči, kajti tu je bilo zapisano, da bode stricu Matiju prav prijetno, ako hoče stričnik Miha ‒ ali kakor mu tu pravimo Jaroslav ‒ s katerim se že dvanajst let videla nista, prihodnje velikonočne počitnice na stričevem posestvu prebiti. To posestvo pa je bilo v lepem kraju na Dolenjskem in vinogradi, ptički, zlato sonce, »bleda« luna, šumljanje vodá ‒ vse, oj, vse se je medlo po Jaroslavovih možga nih.