konj (301-400)

Edino črni madež ‒ pomendran Golobov travnik, od	konj	in voz razrezan in razmlinčen v divjo njivo	A
Ali v istem trenutku je pridrvela mimo čreda	konj,	ki jih je kmečki fant zapodil z repišča. Umaknila	A
ni ganilo v njem. Noben ogenj ni gorel, noben	konj	zahrzal; bilá je sama gosta množica čez kole	A
stisnil je tu in tam povodce tako trdo, da je	konj	zasmrčal, ukrivil vrat in se pognal v divjem	A
Nihče mu ni ugovarjal. Poskakali so s	konj.	Rado je prijel za uzde in zavil z živalmi za	A
bil pozval sedaj tovariša, da bi se vrnili do	konj	in odšli naglo domov pravit, da bizantinska	A
jemali v rdečih plamenih slovo po nebu. Topot	konj	je že zdavnaj obmolknil. »Pojdimo! Svarun je	A
prihajali drug drugemu. Kmalu so začuli hrzanje	konj	in šum trave.Oddihali so se in šli korakoma	A
zasukal na levo in za ovinkom še vedno gluha šuma.	Konj	je začel pogosto hrzati in prhati. Iztok je	A
široko kotlino. Z besno divjostjo se je spustil	konj,	ves uznojén in spenjen, kakor od snega opadel	A
skoke, katere je delal preteklo noč Iztokov	konj.	Leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje	A
Zopet zleze na tla in stopi bliže.	Konj!	Hitro je bil v vodi.	A
Pa se je varal Tračan. Ta	konj	je poginil enemu izmed Iztokovih tovarišev.	A
bolj se bliža Iztoku. Še petdesetkrat stopi	konj,	vojskovodja bo pod njim. Iztok prime trdneje	A
že zvedeli za zmago in hitro poslali številno	konj,	da bi povezáli ranjence nanje in jih prenesli	A
Slovenov prelevila, so opremili tudi prav toliko	konj	z bizantinskimi sedli in brzdami.Iztok je zasedel	A
in šepetaje naroča. Hitreje je nato stopil	konj,	vojščaki so pritiskali za njim. Dojezdil je	A
premikala proti Donavi dolga vrsta obloženih	konj,	črede ovác so meketale.Prihajali so iz gradišča	A
Prvi je jezdil Tunjuš, glavar.	Konj	mršav in slok, same noge, toda vztrajnih in	A
je plazil. V kratkem je že zaslišal hrzanje	konj.	Nekateri so se še pasli drugi so že polegli.	A
kdo je malopridnik, ki se je dotaknil tvojih	konj!	Ali ker zahtevaš, govori tvoj ponižni sluga.	A
vzhajalo, je začel zaostajati. Zakaj njegov	konj	ni kazal toliko veselja kakor tovarišev. Kopit	A
tesneje za povodce. Zakaj na oči je bil Radovanov	konj	boljši in mlajši od Iztokovega.Ali žival je	A
in moj sin je tvegal glavo, da je prišel do	konj,	zate tvegal, Epafrodit, ki te ne poznava.A sedaj	A
se je svetil kip: na mogočnem stebru srebrn	konj,	ki ga je jezdil Teodozij, še v mraku bleščeč	A
Jezdil je drugič, strelica še vedno za pasom,	konj	v vedno besnejšem diru.Iztok pa, kakor bi sedèl	A
pravim: lezi in počij. Opolnoči te čaka najboljši	konj,	osedlan in nakrmljen.Težko mošnjo zlatá ti poda	A
carjevih hlevov jih dohité. Treba bo drugih	konj	in druge priložnosti.Za sedaj sem ukrenil drugače	A
nocoj, gospod!« »Nocoj ni mogoče, ker mi manjka	konj.	V enem tednu.	A
in zame seveda. Za beg je treba najboljših	konj,	Sloveni potrebujejo orožja.A tegà ne dobim v	A
peristil, da bi govoril z njim in se domenil glede	konj	in orožja, ki se mora pripraviti vsem, ki bi	A
ne more in tudi jutri ne. Epafrodit še nima	konj	za beg.Sedaj je tvoja prva naloga, Radovane	A
prijel za zapàh ter odprl težka vrata pred vežo,	konj	se je povzpel in nestrpno grizel v brzdo.Kar	A
jezdecev. Dvaindvajset osedlanih in obrzdanih	konj	je hrzalo in tolklo s kopiti. Med vojaki je	A
curki brizgali krog njega, . / . / stran 41 . /	Konj	se je splašil in podivjal.Predrzneži so držali	A
razdrle, da so morali begunci na mnogih krajih s	konj	in si delati steze preko strug in vdrtin.Dostikrat	A
Koristilo bi nam. Tudi brez	konj	niso.« »Udarimo!« ponove vsi zaeno.	A
Le razdivjal jo je. Deset	konj	se je zgrudilo pod Sloveni.Vnel se je boj, mož	A
trije so bili ranjeni, in izgubili so trinajst	konj.	»Potegnite trupla v jarek in jih zasujte!	A
pokazal z roko, »proti zatonu sem jahal snoči.	Konj	se je pasel grede, jaz sem kimal v sedlu in	A
sedim, kakor bi bil eden, to se pravi, oba eno,	konj	in jaz.Kar moj serec zarezgeta; odprem oči,	A
Tema je bila tolika, da niso razločili, je li	konj	prazen ali ni.Šlo je po stepi tokate, tokate	A
love. Toda jaz sem jih ukanil in ukanil jih je	konj;	zakaj modrost ga je obšla, odkar je nosil mene	A
vrancih. Za njimi je šla dolga vrsta natovorjenih	konj.	Iztok je dal izprazniti ves tabor.	A
lokov, prač in svinčenega želoda. Do petdeset	konj	so obremenili s plenom tako, da so se šibili	A
meč, nožnice vojakov so zarožljale. Tunjušev	konj	je obstal kakor vkopan; Iztokov se je vzpel	A
Iztok in pognal konja proti Hunu. Toda Tunjušev	konj	je odskočil kakor mačka, zamah je žvižgnil po	A
zraku; preden se je okrenil Iztokov zadrvljeni	konj,	je sedel Tunjuš ritenski v sedlu in bežal kričeč	A
truda, Če se bo vrnil Hun, bo slišal peketanje	konj,	v temi bo videl dolgo vrsto na cesti, čul rožljanje	A
nanje, ker bo sodil, da je toliko vojakov kakor	konj.	Ob svitu se je zameglilo pred njimi.	A
Kdor omaga, obleži!« Padlo je deset	konj,	preden so prišli do reke.Zajezdili so na splave	A
njih povelje: »Osedlajte petnajst najhitrejših	konj!	Predrožite jih prek Donave!« Balambak se je priklonil	A
Gonil je kakor pobesnel. Topot	konj	njegovih hlapcev, ki sta drevila za njim, ga	A
zvedo, da ima despot svojo vojsko na zapadu.	Konj	je prhal, grizel v jekleno brzdo, da je letela	A
Rustik je sam zgrabil za vajeti nepotrpežljivih	konj.	Za dvokolnico se je pokadilo in voz je izginil	A
Zato je jezdil Iztok molčé.	Konj	mu je povešal glavo, kakor bi čutil, da se tudi	A
Toda šel bi bil v pogibel. Kje je	konj,	ki bi dosegel Tunjuša?Kje imaš tovarišev, kakor	A
oklepov ni bilo krog prsi vojščakov. Sence slokih	konj	so tiho bežale po travi. Rado je jezdil pred	A
njimi prostrano stepo, so se stegnila telesa	konj,	po stave jezdecev so se prihulile do grive,	A
je obstala na bregu. Vojščaki so poskakali s	konj	in gazili, po blatu in svižu ter iskali v megli	A
Ne sam, na konju! Če	konj	sredi reke omaga, drugo polovico preplavam!	A
brodovi nazaj, Iztokovi vojski naproti!« Radov	konj	je zacepetal in grizel jekleno brzdo.Njegov	A
nenadoma so videli, kako se je vzpel njegov	konj,	se okrenil na zadnjih nogah in pridrevil nazaj	A
krenil. Pod seboj je slišal hrzanje pasočih se	konj,	daleč pred njim je žarel ogenj in zdelo se mu	A
Kako? Mimo	konj?	Brez čuvaja se redko pase hunska brav.	A
vendar je njegova dolžnost, da presodi po številu	konj	moč tabora. Ognil se je posekanega gozda, kjer	A
v travo in se vil kakor kača prav tik črede	konj	proti ognju.Poskušal je, da bi razbral iz črne	A
razbesnelo silo, da se je zgrudil na obeh straneh val	konj	in jezdecev v travo.Red pri Hunih in Slovenih	A
stokanje umirajočih, curki krvi, divjanje in rezget	konj	brez jezdecev. Iztok je vihral kakor sproščena	A
kupljeni arabec, švistnil je meč ‒ in hunski	konj	je zatopotal prazen v gnečo. Padali so Sloveni	A
iz tabora v dolino, kjer se je še paslo nekaj	konj.	Kakor dva dečka sta bili senci ‒ Alanka in Ljubinica	A
je v cajnico in mu ponudila pest dateljnov.	Konj	je zadovoljno pokimal in zmlel slaščico.Hitro	A
kobilico in zdirjala nazaj. Tudi Ljubiničin	konj	se je zaobrnil, da ga je iztežka vzdržala in	A
krepke roke so krčevito napenjale povodce, da je	konj	veselo prhal in letel v noč, kakor bi nosil	A
in čedalje krepkeje je napenjala brzde, da je	konj	plaval v divjih skokih po mokri travi.Nekajkrat	A
ozkem obzorju slonel na zemlji. Kakor bi dirjal	konj	na istem mestu in se ne premikal.Le kadar je	A
vihrala dalje dalje. Topot je potihnil, zdelani	konj	se je ustavljal; a zopet topot v ušesih.Ustavila	A
dirjal. Ko je slišala svoje lastne besede, ko je	konj	hvaležno hrzal in hrampljal ob dateljnovi koščici	A
vzide sonce, O, potem bom naglo pri Donavi!«	Konj	se je začel upogibati in muliti travo.Ljubinici	A
zadaj pa je čula še vedno krik in klopotanje	konj.	Večkrat se ji je zdelo, da je zazrla pred seboj	A
Čedalje bolj je čutila, da ji popuščajo moči,	konj	je ponehaval in se spotikal.Segla je po cajnici	A
bi ji odrezal zadnji up, so ji onemogle roke,	konj	se je ustavil in šel s trudnim korakom počasi	A
žgalo v ustnicah, je šla po gazi, ki jo je utrl	konj	skozi loček, v strugo, pokleknila k sivemu tolmunčku	A
zamigljale zvezde, pa so se oglasili divji glasovi.	Konj	na zelenici je nemirno zahrzal.Ljubinica se	A
/ Tuljenje se je oglasilo v njeni bližini,	konj	je zaduhal nevarnost in pribežal prhajoč po	A
razodela vse o Ljubinici. Povedala je, da ima	konj,	na katerem je zbežala, desno prednje kopito	A
prisegel sem.« Za godcem je priril do mlake	konj	in srebal skozi stisnjene zobe gosto kalužo	A
Na srečo se je pripasel proti njemu njegov	konj,	ki se je pa s studom in strahom okrenil, ko	A
čakal, da udarim po nogi v znamenje. Prhanje	konj	se je čulo.Vojaki so molčali.	A
Roka ni vodila povodcev.	Konj	je nesel gospodarja za tovariši, kakor bi dirjal	A
pogovarjala. Razločno se je slišalo hrampljanje	konj,	ki so grizli travo.Kmalu so zaspali ‒ brez stražnika	A
štirih so se priplazili vsi v sredo gozdiča do	konj.	Ko so bili dobro zakriti, je izpregovoril Jarožir	A
pogovarjali, dasi so sami nestrpneje čakali od	konj.	Samo Iztok je stal na robu gozda sredi gostega	A
Stepa je zastokala ob spopadu, ko je treščil	konj	ob konja, zaškrtalo jeklo ob jeklo.Niti en Hun	A
vrgli celo kopja v Slovene in predrli troje	konj,	da so trije vojščaki omahnili in padli v travo	A
trupel se je zvalilo iz sedel na travo, dvoje	konj	je brez jezdecev zakopitljalo v stepo.Kakor	A
vsak se je v hipu osvestil in streznil. Brzde	konj	so cingljale, oklepne zapone so pokale, jezdec	A
povesil glavo, napel povodce, da se je vzpel	konj	in odbežal v dolgih skokih skozi množico.In	A
orala brazdo konjica, ki je zaradi naropanih	konj	in orožja rasla dan na dan.Divji mladci so si	A
razčetverjenih, ožganih od plamenov, pomendranih od	konj	in posečenih od mečev.Zakaj kogar je zgrešil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani