konj (201-300)

sem kuhal kašo za otroke, je pridirjal tvoj	konj	pred mojo kočo.Z njega je skočil razbojnik,	A
sta se rodila. Zavpil je Jovica v mojo izbo:	Konj	stoji zunaj, povedi ga gospodinu Franju!Nato	A
zraku, podobni grivi, ki jo razpusti ognjevit	konj	po vetru, veselo dirjajoč preko ravnega polja	A
nastanjen sem bil kraj mesta s konjem šarcem. Dober	konj	je bil, ali spomladi nikakor dlake ni hotel	A
pa da so nam trobili večerno zarjo. Takrat	konj	še niso strigli.Kakor ščetine so štrlele kosmatine	A
posledica hudega pijančevanja. »Bogme, dober	konj	je bil vaš šarec.Le pripovedujte!« ga je obodril	A
posebnih prilikah. Če ga je v hlevu ugriznil	konj,	ali kadar so se mu pri skoku na konja razparale	A
Petrom čez noč stražiti v hlevu nad trideset	konj.	Pobotala sva se, da bom čul jaz do polnoči, on	A
roki me je prebudilo. Aga, širokopleč, udat	konj	zlatorjave barve je stal pred menoj.Prestrašen	A
Prestrašen sem skočil raz stol. Tudi	konj	se je stresnil, se zgrudil, kakor bi se mu bila	A
učinek povzroča v naši domišljiji tak lesen	konj,	oh, in koliko je materializma že v mladem človeku	A
radosti, brenčale so ostroge, rožljale sablje,	konj	se je igral s tovarišem-vojakom ali s tovarišemkonjem	A
je odsevalo jutranje sonce. Kar se je povalil	konj	z vojakom vred v jarek.Žalostno je zastokala	A
/ . / stran 49 . / O, jaz naglavni nilski	konj,	da pustim kmetici opravljati s svojo drago hišno	A
jahalnici slabo jahali, nam je ukazal stopiti s	konj	in peš smo morali dirjihati poleg konja v krogu	A
slamo, ki smo jo bili zjutraj pogrebli izpod	konj,	iz konjušnice na dvorišče, da se posuši in zvečer	A
kjer se ne more ničesar ukrasti. Po napoju	konj	so tovariši sedli krog tople peči k prijetnemu	A
siromake opletavajo z bičem in kako cepajo s	konj.	« »Dobro, da ne vidiš v pokrito jahalnico.«	A
nebrižnosti in nesposobnosti najbolj zanemarjen	konj	vsega škadrona in nekajkrat zapored me je opsoval	A
Ezav?«je sladko vprašala starejša ženska. »Moj	konj,	« je zagrmel Čepon, ki ima navado glasno govoriti	A
prestrašili in starejša je zalepetala: »Moj Bog, tvoj	konj	se je že oglasil, ko je videl, da žro njegovi	A
prilil nove moči v njih žile, spusti se devetsto	konj	v bodri dir.Hrska žival z nozdrvmi, odpihuje	A
čudo, mlade jahače, ki so ravnokar zrožljali s	konj	ter se v dolgih vrstah razpoložili po trati	A
ugibljejo, kako je to, da ima cesar toliko ljudi in	konj	in koliko ga more vse to veljati.Župnik in učitelj	A
modrujeta o tem, kako je v prastarih časih edino	konj	nesel siloviti narod nad slabejšega, kako mu	A
»Cesarska prijatelja, vem, da ne gresta od	konj,	dokler ju nista opravila in napasla.Pri njih	A
škaf na tla, k vrzeli v tistem hipu, ko je bil	konj	že pri vhodu.Kakor levinja se je vrgla na razjarjeno	A
zgrabila za grivo, z drugo za nozdrvi. Preplašeni	konj,	hoteč se oprostiti železnih pesti, je skočil	A
trosil v stajo, zato je bilo treba paziti nanj.	Konj	hrza in zoblje, Damjan sedi pri njem v žlebu	A
obetalo ugodne sodbe. »V teh krajih ne poznate	konj;	vse, kar ima to ime, se vam zdi lepo in dobro	A
sklenili: ni drugače, treba osedlati dvanajst	konj	in z njimi v svet po soli.Dejali so, pot da	A
dajati odgovore. Vpraša te: »Zakaj se reče konju	konj?	Povej, atek!«	A
jaz, ki sem bolj vajen: »Konju se zato reče	konj,	ker nima rogov.Če bi imel roge, bi se mu ne	A
nima rogov. Če bi imel roge, bi se mu ne reklo	konj,	ampak koza.Tako je!«	A
jasna. Toda ima že novo vprašanje: »Zakaj nima	konj	rogov?Povej, atek!«	A
vse, kar je in kar ni, meni ni težak odgovor: »	Konj	nima rogov, ker jih ne more imeti.Kaj pa misliš	A
Kaj pa misliš! Če bi	konj	imel roge, ne bi bil konj, ampak koza.« Nato	A
Kaj pa misliš! Če bi konj imel roge, ne bi bil	konj,	ampak koza.« Nato moje dekelce globoko vzdihne	A
okomatam za šefa. Ljubčki moji, potil sem se kakor	konj,	tako sem hitel. Sveti Krizostom, doma me je	A
hvaležna snov za ljudsko igro s petjem in tudi	konj	bi lahko nastopil v njej glede na obrt rajničinega	A
»Dobro! Koliko jih ima pa	konj?	« »Konj?	A
Koliko jih ima pa konj?« »	Konj?	Takisto štiri!«	A
se je učil dokaj teže! Zadnja točka je bil	konj.	Podnevi se je uboga para napenjala pred vozom	A
orkester in priklonila sta se gospod ravnatelj in	konj.	Z dolgim bičem se mu je rahlo dotaknil gospod	A
dotaknil gospod ravnatelj sprednjih nog ‒ in	konj	je pokleknil. »Bravo, bravo!«	A
bravo!« Dotaknil se mu je zadnjih, pa se je	konj	vzpel kvišku in šel po dveh.Plosk in bravo!	A
Plosk in bravo! Šel mu je z bičem prek hrbta in	konj	se je ulegel in je stegnil vse štiri od sebe	A
kakršnegakoli konja in ga vpreže v verigo in noben	konj	na svetu ne bo premaknil gospoda ravnatelja	A
stopil od voza, ki je vanj vpregal par težkih	konj.	Dal ji je roko, pa se koj spet vrnil k delu,	A
zakričalo, ozrl se je ‒ toliko da ga ni podrl	konj.	Skočil je v kraj, pa se je zaletel v moža, ki	A
hlapca, ko je razpregal konja. »Pazi, da te	konj	ne kopitne tja pod nos!Semkaj stopi, griža ljubljans	A
Ali ste dobro vozili? Kadar jaz vozim, beži	konj	kakor vlak. Boš videl, kakšen bič imam!«	A
ki je tako lep in ga bodo še pogrešali, zakaj	konj	rjavec gre v leta, žrebiček bi se pa lahko že	A
običaje. Saj bo itak trajalo le par let, pa bo	konj	izginil z ljubljanskega repertoarja. Kar se	A
poškropili po nogavicah. Potem bi pripeketal	konj,	drselo bi mu, lovil bi se s podkovanimi kopiti	A
zapisuje voznika, rajši naj konju pomaga na noge:	konj	in voznik da sta takisto žrtvi kapitala ‒ toda	A
beseda iz vrst zbranega naroda. Tako bi se	konj	ne brez vika in krika spravil kvišku in bi se	A
ne brez vika in krika spravil kvišku in bi se	konj	in voznik odpravila po nadaljnjih svojih poslih	A
imelo opravila z narodom in beležnico in bi se	konj	polagoma spremenil v razžalitev straže. Pa bi	A
Vprašal me je, ali sem človek ali sem nilski	konj.	Potem je rekel, za to službo je treba imeti kožo	A
vprežena je imel dva konja, toda se je vajetni	konj	2 km pred Siskom ulegel na cesto in poginil	A
pismo res našlo svoj cilj, nemara kakor najde	konj	sam svojo pot v domači hlev, če je voznik zaspal	A
kje je ta naša njiva, nič se ne boj. Takih	konj	in toliko ljudi ni na nobeni drugi njivi!Tudi	A
težkega se je zgrudilo na tla in zahroplo. Prvi	konj	je legel. Kmalu je zapraskalo, zašumelo in spet	A
poleg kobile. In za njim še tretji in četrti	konj.	Tedaj so zacvrkale deske Mihovega pógrada.	A
vsaka vas, vsaka hiša, vsak travnik, tudi vsak	konj,	vsaka krava in vsak pes svoje ime, pa bi ga	A
teči, jo je udrl za njim, naj je bila krava,	konj,	deček ali kdor si bodi.Zato je moral Hudournik	A
zelene barve. Ko je voz prišel mimo njega, se je	konj	ustavil.Voznik je skočil s sedeža, Lisko je	A
polje, in jo lepo zahvalil, da ga je otela.	Konj	je zapeketal po gladki cesti.Kmalu so bili v	A
KONJI Med vsemi domačimi živalmi je najumnejši	konj.	Krava, vol, koza in ovca, vsi ti, da ne omenjam	A
zglasil pri meni. »Če res mislite kupiti par	konj,	vas prosim, da naj bo sedanji na ponudbo najprej	A
/ stran 41 . / Po njej se je paslo petero	konj.	Vodila jih je stara kobila.	A
sem videl, a nobena me ni pohodila!« To dirko	konj	čez Dolfa je videl tudi ovčar Jok, ki je tovoril	A
strah ne škoduje, je treba piti vodo.« »Noben	konj	ga ni pohodil,« smo vsi hkrati povedali ovčarju	A
hkrati povedali ovčarju. »Zapomnite si, da	konj	človeka nikoli ne pohodi.Spoštuje ga.	A
Prijela je za vajeti, švrknila z bičem po zraku,	konj	je zapeketal po gladki cesti.Večkrat se je Nana	A
tovore, kako orali njive, če bi ne imeli volov in	konj?	(No, danes jih orje traktor, porečete.	A
katerih nam prevaža, zlasti pozimi, edinole	konj	les v dolino, prenarejeni v lepe ceste ali pa	A
udomačil živali, mu je na lovu pomagal pes,	konj,	slon, tudi izurjen sokol. Vsa ta živad je človeku	A
in žrebeta, drugi so trdili svojo, da se volk	konj	boji.Žal jim je bilo sočne trave murave krog	A
Rožičeva kobila se ni pasla. Stala je sredi	konj	in vlekla sapo skozi nos, da so ji nozdrvi plale	A
podkve, da so se ulegale kakor ulite na kopita	konj	iz cesarskega hleva ‒ konjaka.Nekega dne so	A
cesarski hlapci najlepšega konja in povedali: »Ta	konj	nosi samó cesarico.Podkuj ga s srebrnimi podkvicami	A
sveti post. Ljudje so prignali vsak dan polno	konj.	Bližalo se je pomladansko oranje, treba je bilo	A
majhni.« Naslednji dan so prignali kmetje mnogo	konj	kovat. Tedaj si jo Petrus izmisli.	A
zastajala sapa. Kar nenadno se vzpne Petrusov	konj,	vitezu od zvezd je odletela sablja iz rok in	A
poseka vsakega vozarja, čeprav ima dva para	konj	vpreženih v parizar.« Hudobin poskusi malo pokniti	A
a nikamor ne pride. Pot se je kar izgubila,	konj	se je spotikal ob korenine.Vid je razjahal in	A
izpodbodel konja, da se je vzpel na zadnje noge.	Konj	je skočil, da je kremen iskro dal, in oddirjal	A
bila stiska za prostor v hlevu, toliko je bilo	konj.	France je peljal Jančarjevo v gostilno, naročil	A
Saj bo vsega konec. Beseda tudi ni	konj.	« Iz kota pod križem se je oglasil ujec pokojnega	A
nikoli več me ne bo vozila v koleslju in noben	konj	ne več tako kot ona.Zakaj sem navezal svoje	A
»Že gre.« Pred hišo je stalo pet osedlanih	konj,	na pragu je nepotrpežljivo čakal župana podčastnik	A
z menoj iskat kvartirja za konje. Za dvesto	konj	Najprej pri vas.Pokažite hlev!«	A
« »V steljnik osem	konj!	« »Kam bomo pa s steljo?« je vprašal župan.	A
je povedal župan. »Številka dvanajst ‒ šest	konj	v hlev!« je zapovedujoče narekoval podčastnik	A
»Kaj? Šest	konj?	Ali naj telička poženem v gmajno?	A
Ali sem vam kaj rekla čez čast? Šest	konj	v moj hlev je preveč in če ste general, vendar	A
vojska, mož na Ruskem, brat v grobu v Galiciji,	konj	in voz Bog ve kje ‒ in sama pri petero otrocih	A
»Moj,« je odgovorila Franca. »Osem	konj!	« je narekoval vojak.»In ti vozovi ‒ koši ‒ ven	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani