Sedaj šele, ko se je vrnila tudi Alanka, ko so ji drobne kaplje dežja polzele po razgretem licu, ko je čutila na prsih hladni dih stepe, sedaj je prvič dihala zopet svobodo. Njene mehke pa krepke roke so krčevito napenjale povodce, da je konj veselo prhal in letel v noč, kakor bi nosil mladega Huna. Pozabila je volkodlakov, ni se menila za Šetka, besom samim bi bila kljubovala, toliko moči in samozavesti je vlilo v njene žile hrepenenje po rešitvi.