kdaj (201-300)

ranila, ko v dvomu si otožnem govorila, da	kdaj	ne ljubil več bi te srčnó. Povej, povej	A
Če vse spomine dníj preteklih prihodnost	kdaj	mi zamorí, najljubša slika, slika tvoja	A
Heleni grad krasán, najlepši grad, kar jih je	kdaj	obžaril sončni dan. Ponosni stebri mramorni	A
luči in četudi zvezde zlate lepše kakor	kdaj	gorijo; dneva ni brez tebe zame, ni brez	A
Ibrahim! Kolikor jih je sedelo na prestolu	kdaj	popred, do kolena ti ne seže niti prorok	A
in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še	kdaj	mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmí	A
Heleni grad krasán, najlepši grad, kar jih je	kdaj	obžaril sončni dan ... Ponosni stebri	A
luči in četudi zvezde zlate lepše kakor	kdaj	goríjo; sreče ni brez tebe zame, ni brez	A
meni takó težkó, -- pozábila name je bógve	kdaj,	a jaz je ne morem vekomaj. 2	A
Nihče, kar jih je sedelo na prestolu	kdaj	popred, do kolena ti ne seže niti prorok	A
poznáti nečeš mi srcá ... Kakó‐li srečna	kdaj	mogla biti bi midvá? ZAKAJ IZGINIL JE,	A
spomínih, še to mi prisojeno ní. Pač vrne	kdaj	v tihi se noči preteklosti čarobni žar,	A
dnevih prisegala meni sladkó - saj kdor	kdaj	resnično je ljubil, ta ljubi na večno zvestó	A
upal, da ves čar bi svoj nebó ljubezni meni	kdaj	odprlo; in vendar, dèkle, ni mi srce mrlo	A
otožno sladili ste mi vi -- pa, da bi	kdaj	bil srečen, saj tega treba ni. Zatorej	A
ne bi moje zvesto zlo vodilo! Kaj te briga,	kdaj	spoznaš, da laže zadihaš, ko se zravnaš. Kdo	A
spoznaš, da laže zadihaš, ko se zravnaš. Kdo ve,	kdaj	spoznaš? Kdo ve, kdaj?	A
Kdo ve, kdaj spoznaš? Kdo ve,	kdaj?	‒‒‒‒ Zdaj je čas, zdaj začni, temo izruj, srce	A
ho, ho, prijatelj stari, ki to nisi več ‒ si	kdaj	sploh zares bil? Zdaj je vse le ah, ah, ah in	A
in nič manj ‒ . / . / stran 80 . / OSTRŽEK	Kdaj	se ovedel boš, da ne boš nikoli mož, nikoli	A
solati in brca žogo po nepokošeni travi? Se	kdaj	spet srečava? Mi kdaj spet rečeš: »Skuhaj mi	A
Se kdaj spet srečava? Mi	kdaj	spet rečeš: »Skuhaj mi kavo, sin moj, táko,	A
táko, kot le ti znaš.« . / . / stran 97 . / Mi	kdaj	zopet rečeš, da me rada imaš, tako tiho, tako	A
Kak polna mehkosti, kak si polna prevar!	Kdaj	zjasni se, poleže ta dušeči vihar? Kdaj po šumnih	A
poleže ta dušeči vihar? . / . / stran 54 . /	Kdaj	po šumnih valovih se srce pomiri, kdaj svetlo	A
. / Kdaj po šumnih valovih se srce pomiri,	kdaj	svetlo se in čisto, mirno izzveni? Ah, da more	A
maj, kostanji, lipe govorijo, da vse se vrne	kdaj.	Le ti, pomlad, ki v srce siješ, le ti ne prideš	A
po vetrnem svodu oblaček vesel se podi. Ah,	kdaj	šele, mila, iz pernic izvabi te zlati dan in	A
nun svetovernic, kjer beli blešči samostan?	Kdaj	v srcu mi šele zbudi se tak dolgo že mrtva radost	A
mi šele zbudi se tak dolgo že mrtva radost?	Kdaj	mi sonce vzgori, razžari se in ljubezen in up	A
37 POMLADNA O daj, da še	kdaj	še kakšen kvatrni praznik v prelepi opravi obišče	A
LJUBEZEN 56 MALIKUJEM TIŠINO IN PRISLUŠKUJEM,	KDAJ	BO BESEDA 59 GOSPOD 60 ČLOVEK, KI SE JE ZATAKNIL	A
stran 59 . / MALIKUJEM TIŠINO IN PRISLUŠKUJEM,	KDAJ	BO BESEDA Ime ji je Zvezda.Kliče me vsak dan	A
podlistku razložene mi »Naroda«, kaj je novela,	kdaj	je pesem oda, in več modrosti take suhoparne	A
se, tam glas se tvoj ne čuje; Trobojna tvoja	kdaj	zastava bode Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje	A
bode Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje?	Kdaj	tí ponosno vodil boš narode. Ki spone nosiš	A
Obup zagrinja v tamne me peruti, Da nam posije	kdaj	rešivni dan. V tej žalosti me glas tolažit hodi	A
Če bo pa našl� do serca pot, Ne vem; ko bi	kdaj	se zgodilo, Ne pravim, da me ne bo veselilo	A
te ljubim bolj, kot bi te mogel še ljubiti	kdaj.	Poglej, ni malo naših, nas je brez števila,	A
v sebi bolj živó, kot bi te mogel še čutiti	kdaj,	zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj, ko moral	A
slutila ... Zdaj čakaš za rešetkami vsak dan,	kdaj	v tvojo denem svojo dlan, kot takrat, ko je	A
celo deneš na rešetke križ, po svobodi bolj ko	kdaj	hlepiš in v skrbeh za me v temô strmiš. Jaz	A
ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že	kdaj	odnesel plaz. Tako pa še živimo, čeprav nas	A
goli veji žvrgoli? Topola, ah, ne ve, če še	kdaj	ozeleni, in ptičica ne ve, če širno morje preleti	A
smeri ste se, ah, razkropili ‒ pa boste se še	kdaj	vi vsi domov spet povrnili?‒	A
med črnimi stenami sáj košček neba bi ugledali	kdaj!	Toda pogled nam v nebo je zastrt: zunaj življenje	A
mladih sanj. Ko bo moja duša polna bolečin	kdaj	osamljena se tihi vdajala bridkosti, vstal iz	A
IV. Ne vemo ure in ne dneva, ne vemo	kdaj	in ne kako. Vsak dan bolj sveča dogoreva, vsak	A
nov image, moj nov svet. Kaj potem, če igra	kdaj	je huda, saj igrati moram brez besed! List na	A
za to! Čez Rimsko cesto zvezde se cedijo in	kdaj	pa kdaj se osvetli nebo in svet se transportira	A
Čez Rimsko cesto zvezde se cedijo in kdaj pa	kdaj	se osvetli nebo in svet se transportira v poezijo	A
Dvakrat obrne ključ - in to je vse. Mordá	kdaj	skoz ključavnico kak hip uide in splazi se v	A
vem, da bi doma krvavo scal, če bi se v hiši	kdaj	ta kup prikazal. Če se bom moral, se bom že	A
ne bom nikdár izvedel. Pa saj je bolje, da	kdaj	kaj ostane skrito. Z resnico ne bi najbrž nič	A
življenju, takrat vse bo izgubljeno je bilo sploh	kdaj	dobljeno, res ne vem. Na moj rovaš Vzela	A
neznane reke pod oknom, brez želje, da bi jo še	kdaj	slišala. Radkoblarjem-1619  kockarnici	A
Kaj bi ne bilo! Saj še pes je	kdaj	vesel in če znal bi, bi zapel si gredoč po cesti	A
ni prespala, in morda imena ljudi, ki jih je	kdaj	ljubila. Neko jesen je odšla in se ni vrnila	A
preročnih valih bom iskal. . / . / stran 7 . /	Kdaj	srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le še	A
svet te Ie prezira, prezira te in te zatira!	Kdaj	to gorjé pač mine ti? Kdaj se oko ti ujásni	A
Kdaj to gorjé pač mine ti?	Kdaj	se oko ti ujásni kalno? Kdaj slečeš to obleko	A
Kdaj se oko ti ujásni kalno?	Kdaj	slečeš to obleko žalno, kdaj sonce zlato sine	A
ujásni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno,	kdaj	sonce zlato sine ti? O, da z močjo in srečo	A
a rešnega nikjeri proda ‒ strašnó, strašnó!	Kdaj	ta brezbrežna voda splahne? Kdaj srd neba se	A
Kdaj ta brezbrežna voda splahne?	Kdaj	srd neba se upokoji? Mar Bog na veke se jezi	A
nasiplje zamete snežene, kdo padati videl je sneg	kdaj	tak, že znati ni steze nobene. Stopinje globoko	A
ljubezni jim hrane dajal. Ali pa misliš, da	kdaj	mi hvaležen ptičev jetnikov je bil le en sam	A
Prežalostno srcé veselja nima več, sam Bog nebeški vé,	kdaj	osem let bo preč! Zakaj me ne ljubiš?	A
ti cerkev mati, pozno se kak doktor bo učil,	kdaj,	kako, zakaj si kri prelil: daj se v bojih klati	A
Delavnica ‒ svetišče.	Kdaj	gre brzovlak v Ljubljano? Srebrni dim se vije	A
starosti jim izpadajo brade. (Ali so sploh imeli	kdaj	brade?) Lasje postajajo vijoličasti od spokornosti	A
božja roka naju je ločila, sam Bog ve, al′ še	kdaj	se vidiva. Oj, le enkrat še v svojem bi življenju	A
podamo spet vsak na svoj kraj. In pridemo	kdaj	spet semkaj nazaj, spet bomo imeli pri vincu	A
daj v slovo se poljubiti, bogve, al′ te bom še	kdaj!	Lepa naša domovina Lepa naša domovina, onkraj	A
zrla, kjer je vriskal mlad pastir. Ko bi sreča	kdaj	hotela, da bi z njim šla pred oltar, doli v	A
ne bom ga vid′la več, oj, sam Bog večni ved′,	kdaj	sedem let bo preč. Ob bistrem potoku je mlin	A
spomin. Na srce ga deni, čuvaj ga skrbno, morda	kdaj	ob njem ti rosno bo oko. Rožmarin ovene, z njim	A
svoj dom. Srce zanj mi strastno bije, bogve	kdaj	ga videl bom. Vmes so hribi in doline, vmes	A
gora Visoka je gora, zares hud je klan′c, oh,	kdaj	boš pa prišel, moj zavber gorjan′c? Prelepa	A
miška z mišeti, snedla je miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
mišeti ‒ mačka miško, miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti boš bogat? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	Kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	Kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? Še je prišla neka	A
zajc mačko, mačka miško, miška pšenico rumeno:	kdaj,	′bogi kmetič, ti bogat boš? [ Kranjska ]	A
Pritajeni Ki misli da je ti . / . / stran 51 . /	Kdaj	bom lahka dovolj in lepa dovolj in pridna	A
spomladanskega žita in se majala z njim v vetrovi grivi	Kdaj	bom takšna da bi smela Svoboda sem Čeprav	A
globok, a ne tako, da mu prodorni žarki ne bi	kdaj	pa kdaj obsijali skrivnostnega dna.V njenih	A
ne tako, da mu prodorni žarki ne bi kdaj pa	kdaj	obsijali skrivnostnega dna.V njenih intenzivnih	A
in najbrž prijetno presenečenje. Sklonite se	kdaj	nad pesničin vodnjak in si ohladite in umirite	A
gizdo božjo dohajač drevari. In se sprašujem:	kdaj	bom pa bedel! Ko vztrepetam med brezastimi pari	A
venenja. Otroški čas, če tvojo mladoletnost	kdaj	pogostim s spominom in kosilom? Tvoj zatebojček	A
polju. . / . / stran 50 . / Rast Če boš	kdaj	mislil, da odhajam, če me boš čutil kot pesem	A
razodel 37 Kadar se pogovarjam 38 Molk 39 Če	kdaj	prepoznaš 40 Kolikor si svobodnejši 41 Na izviru	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani