kdaj (401-500)

ko te je nosila. Nima prav nobenega pomena	kdaj.	« Maks je sprožil roko z zavojčkom in se dotaknil	A
nenajavljeno kaznijo, ki ne veš ne odkod ne	kdaj	bo prišla, tista večna skrb, da se je ne boš	A
Odrasel! Saj pravzaprav ne veš,	kdaj	si nehal biti zasanjan otrok!Kam so šla leta	A
omotičnem spancu pregnala glad. Kvečjemu če ni	kdaj	po naključju šla prav takrat nosilnica navzdol	A
osteklenele; kvečjemu seveda, če se podivjanim gručam	kdaj	posreči potisniti stoječo smrt navzdol, takó	A
Žuželke. A tudi te	kdaj	umolknejo, kakor da jih vse, kar je nemo, omami	A
žužnjala med školji in se na tihem oblizovala; samo	kdaj	pa kdaj se je spozabila in glasneje cmoknila	A
školji in se na tihem oblizovala; samo kdaj pa	kdaj	se je spozabila in glasneje cmoknila.Ona pa	A
odločila, da gre po prijateljico, v dveh je	kdaj	bolje.Njena stvar.	A
kot mleko, ker je zmeraj v senci. Samo opoldan	kdaj,	ko stopi iz veže suhljat in preklast možicelj	A
Okna so temna. Takó morajo oditi, ker mama vé,	kdaj	je večernic konec.Samo pod oboki ob vhodu se	A
je začelo vse spet od kraja, ko sem prežal,	kdaj	bo kateri mimoidočih vstopil.Ne, takšno opazovanje	A
naredi zmeraj spet pravilno in razumljivo to, kar	kdaj	skuša biti za hip nepravilno in nerazumljivo	A
japonska, tuja in nič razumljiva. Zdaj vem, od	kdaj	so mi zoprna; od tistega popoldneva z vlakom	A
nekaj dobrega rečem. O, da bi človek vedel,	kdaj	mora govoriti.Ne vem, kakó je bilo, da je naenkrat	A
Tedaj se je ustavil. »	Kdaj	se spet vidiva?« je suho, odrezavo rekel. »Jutri	A
pa so se sproščali v slušalko in naznanjali,	kdaj	bodo šli na dopust.Tisti pa, ki so se vrnili	A
Sploh nikoli ne posluša. Če	kdaj	posluša, potem stori to tako, da nihče ne opazi	A
»Pobotajva se,« je vedro rekel. »	Kdaj	sva se skregala?« Preložila je belkasti dežni	A
ne vidi - kako vé delavka Luciana za vse to?	Kdaj	razmišlja o tem?Zakaj, kako bi drugače vedela	A
umetnost je v tem, kako zastaviš vprašanje in	kdaj	ga zastaviš, zato da skoraj ne bi bilo videti	A
»Da?« »Mislila sem, da ne pomnim, da bi	kdaj	prej takó dolgo opazovala ta znani kraj kakor	A
tako nemogoči dogodki. . /\ .. stran 55 . \/	Kdaj	bom namreč jaz gospodična s teniškim loparjem	A
lovili po ozkem preddverju obokanega vhoda. »	Kdaj	se začne?« je vprašala otroke. A oni so se igrali	A
Zatem je upognil njen laket. »Kdove, ali	kdaj	melje ta mlin,« je prostodušno rekel. »Menda	A
vero v svojo notranjo živost; in z njimi se	kdaj	malce tudi znesejo nad vidnimi ali nevidnimi	A
njeno dlan. Takšna samogibna ritmična igra je	kdaj	lahko tresljaj, ki pomaga težki besedi na dan	A
lahko bi zrastla lepa in vitka. A tudi narava je	kdaj	človeku zarotnica. Tudi zato je bil prešeren	A
pa bom zdaj presenetil tebe, si je rekel. »	Kdaj	končaš jutri z delom?« »Ob devetih zvečer.	A
uresničiti, če se sploh bodo . /\ .. stran 137 . \/	kdaj.	Ker je bila usoda obmorskega dela slovenske zemlje	A
Tedaj se je kuhar obrnil, da bi odšel. »Za	kdaj	naj pripravim večerjo, gospod arhitekt?« je	A
glasom, ki je začenjal novo poglavje: »Čakal sem,	kdaj	boš prijezdila s kolesom naproti!« »Bi, a sem	A
splaziti na mesto svobodne mesečine. Ni vedel,	kdaj	jo je bil vzel iz žepa, a držal jo je v rokah	A
jezero; zdelo se mu je, da mesečina obzirno čaka,	kdaj	bo končal.Luciana je imela roke pod glavo, njeni	A
drgetalo od pričakovanja, ploskalo je in zrlo,	kdaj	se prikaže hipnotizer, potem spet ploskalo.	A
rod ob materinih besedah naučil paziti na to,	kdaj	je svoboda oskrunjena in kdaj preti nevarnost	A
paziti na to, kdaj je svoboda oskrunjena in	kdaj	preti nevarnost ječ in bodečih žic.Žena, ki	A
zasnovana za letovišče!« »Kdove, morda bom	kdaj	šla v vaše kraje.Kakšen je vaš breg, porasel	A
Prav gotovo, da ne.« »A kdove, če bom sploh	kdaj	prišla,« je zamišljeno rekla. »Zakaj ne bi prišla	A
dlan pod teme. »Misliš, da bodo delavci zares	kdaj	imeli oblast v svojih rokah?Nu, seveda bi bilo	A
ki bo dal strahu samo drugo vsebino.« »Samo	kdaj	bo to!« »Zna se zgoditi, da bo človek pripeljal	A
»Manj bo človek omejen in bolj bo vedel,	kdaj	je nekdo vreden njegovega zaupanja,« je vedro	A
pod vodo njena stopala. In iskal je z mislijo,	kdaj	je bil še takó nerazdružno spojen z naravo,	A
ko bodo šli k polnočnici. Oče zbira pesmi in	kdaj	pa kdaj poskuša na harmonij in Dragica hitro	A
šli k polnočnici. Oče zbira pesmi in kdaj pa	kdaj	poskuša na harmonij in Dragica hitro zapoje	A
kakor se reče... Hm, kajpak, če se bodo sploh	kdaj	zacelile.« »Čas vse zaceli!« je odločno	A
nekam čuden! - je rekla. In sama ni vedela,	kdaj	je stegnila roko. - No, vidiš! - je prikim	A
Peter Majcen je že odprl usta, da bi ga vprašal,	kdaj	misli nehati, pa se je še o pravem času premislil	A
jarek. Veselo je šel dalje, in sam ni vedel,	kdaj	je začel požvižgavati svojo staro angleško popevko	A
Ali naj ga dam Temnikarju kot privid?...	Kdaj?	...In kaj bo potem s Temnikarjem?«	A
a je molčal. . /\ . / . / 98 .. . \/ . / »	Kdaj	pa je to bilo?« je vprašal Peter Majcen. »Takrat	A
Pijte!...« »	Kdaj	je to bilo?Katerega leta?« je po premolku vprašal	A
soncu. Zamaknil se je vanjo - in sam ni vedel,	kdaj	se je ajda res spremenila v sneg in kdaj se	A
vedel, kdaj se je ajda res spremenila v sneg in	kdaj	se je pred njim razgrnila zimska pokrajina.	A
zamerite!« je rekel kmet in se popraskal. »In	kdaj	boste šli?« »Zdaj.	A
krampu se je svetilo sonce. Na belo cesto je	kdaj	pa kdaj kanila od razbitih Martinovih ustnic	A
se je svetilo sonce. Na belo cesto je kdaj pa	kdaj	kanila od razbitih Martinovih ustnic kaplja	A
zrušijo nanj. Udaril je po konjih in čakal,	kdaj	se bo dolina odprla.Toda dolina se ni odprla	A
vojska ni pobrala, tresli do zore in pričakovali,	kdaj	bo rdeči petelin zakikirikal vrh slamnate strehe	A
petelinov, glej ga no, saj si ti, botrček Žef.	Kdaj	si pa prišel?Danes?	A
»Šli?	Kdaj	pa!« »Prejle!«	A
otrok navsezadnje ni nič kriv. Nanco pa bi	kdaj	pa kdaj doma naskrivaj pošteno namlatil in bila	A
navsezadnje ni nič kriv. Nanco pa bi kdaj pa	kdaj	doma naskrivaj pošteno namlatil in bila bi mu	A
okroglim obvodnim kamenjem, zalitim s cementom.	Kdaj	bo vse to prekopano in očiščeno.Najrajši bi	A
Zavlekla se je za hišo, se potuhnila in čakala,	kdaj	bo Žef izginil na polje.Ko je Žef odkorakal	A
Obrekarju, ugibale so in težko pričakovale,	kdaj	ga bo zadela očitna kazen božja. Žef	A
ljudem kuhal. To pot je Žef komaj pričakoval,	kdaj	se bo Nanca vrnila.Prišla je kakor prvič.	A
razorov med lehami in še ni videti vratu. „Od	kdaj	pa je ta njiva tako široka?" se vpraša.„Saj	A
Tudi gosenica je žival.	Kdaj	sem jo prvič videl, ne vem.Kolikor se spominjam	A
nemira. Bil sem tako zamaknjen, da nisem slišal,	kdaj	so se odprla vrata.Vstopil je ječar Cesare,	A
Zastrmel sem se v okno in nestrpno čakal,	kdaj	bo jetniški zvonec s svojim razbitim in rezkim	A
moral takoj na fronto, na Mengore. Saj veš	kdaj	...Tisto noč je vsa dolina gorela: topovi so lajali	A
Jezus, se prijel za glavo in samo še čakal,	kdaj	bo počilo.In počilo je skoraj vselej.	A
pomislil ni, da bi se zapil; saj še vedel ni,	kdaj	so ga noge prinesle k Mojemu Jezusu. Zavedel	A
smradu ne bo več za njim!« »A‐a‐a misliš, da bo	kdaj	revolucija?« je zajecljal pismonoša.	A
»O Moj Jezus!	Kdaj	pa?« je preplašeno vzdihnil Moj Jezus in izgubljeno	A
vzvišenega ni v njih. Prosim, ali ste jih že	kdaj	videli, da bi se ob državnih praznikih udeležili	A
vidno znamenje, da se človek razvija in dorašča.	Kdaj	pa ste videli, da bi „mokri otroci" tiščali	A
V sobi je bilo tiho, otroci so spali (samo	kdaj	pa kdaj se je zaslišalo njih globoko dihanje	A
je bilo tiho, otroci so spali (samo kdaj pa	kdaj	se je zaslišalo njih globoko dihanje), krog	A
postelj in iščejo kaplje krvi - na posteljah pa se	kdaj	pa kdaj prevrže telo, dvoje bledih rok zamahne	A
iščejo kaplje krvi - na posteljah pa se kdaj pa	kdaj	prevrže telo, dvoje bledih rok zamahne skozi	A
zemljo, ki leži pred njimi. In iščejo, iščejo,	kdaj	bodo ugledali luč.A luči ni, samo trpek privid	A
žalostni golobi. V parku vihrajo borovci in	kdaj	pa kdaj zakvaka črn vran. Potujemo naprej	A
golobi. V parku vihrajo borovci in kdaj pa	kdaj	zakvaka črn vran. Potujemo naprej.	A
iz kamna kruha za otroke lačne.	Kdaj	bo spet glas pel vam čez Kras	A
zemljo imamo vsi tako radi, Bog ne daj, da bi	kdaj	popolnoma izkrvavela.	A
zato so z neko bolestno nestrpnostjo čakali,	kdaj	ga bo zajahal hudič. Toda nič podobnega se ni	A
skoraj črni, grozeči oblaki. Izza njih se je	kdaj	pa kdaj prisukal rdečkasti mesec in oblil dolino	A
črni, grozeči oblaki. Izza njih se je kdaj pa	kdaj	prisukal rdečkasti mesec in oblil dolino z nekakšno	A
poveste po pravici in po resnici!« »Ali se mar	kdaj	lažem?Kar na dan z besedo.«	A
tepček!« me je s smehom zadržala mama. »Ali si že	kdaj	slišal, da bi kdo privezal na klopotec kravji	A
Legel sem vznak, da bi laže prisluškoval,	kdaj	bosta mama in oče zaspala.Bil sem nemiren in	A
sama razprla široka bela krila. »Pridita še	kdaj!	« je zaklical kamen. Orel in orlica ga	A
navdušim nad posrečenim odstavkom - in sam ne vem,	kdaj	prekrižam roke na hrbtu ter se začnem sprehajati	A
kruhu. In nemara je tudi »baron baronasti«	kdaj	potoval skozi našo vas in slišal zgodbo o življenju	A
pozabila na teran in kavo, niti slišala ni,	kdaj	je pismonoša precej trdo zaloputnil z vrati	A
bili mirni, čeprav so neprestano prisluškovali,	kdaj	se bodo ob robovih Bele krajine oglasili sovražni	A
tak človek, potep, saj se ve ne ure ne dneva,	kdaj	ga utaknejo v ječo.	A
trideset let po njegovi smrti zaman čakala,	kdaj	se bo uresničilo njegovo mnenje, da pride vsakih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani