kadar (401-500)

nič ne bojim, nič ‒ niti krvavega boja. Ah,	kadar	napade me misel strašna, da ti bi, Katinka,	A
Besedo si izrekla zlo in nisva se ljubila več in	kadar	sva se srečala, oči sva obrnila preč. Oj deklica	A
besede sladke ustom ni in jezno se obrne vstran,	kadar	jo srečam med ljudmi. In vendar - lepa je kot	A
ljubezen še močnejša je. Kako mi je hudo po nji,	kadar	poslušam jo skrivaj, kako si voščim presrčnó	A
in pusti, da pijem ljubezen iz tvojih oči, a	kadar	ti bode zadosti, z ročicami si jih zakrij!	A
moja lepa krčmarica! Drugo mi bo že vrnila,	kadar	moja bo ženica. Pred krčmo Oj, mošnjo, pamet	A
Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala,	kadar	pojdem na zahodno stran odtodi tvoja bradica	A
bi praznil kozarce? . /\ .. stran 77 . \/	Kadar	za gorami Kadar za gorami tam daljnimi nebeško	A
. /\ .. stran 77 . \/ Kadar za gorami	Kadar	za gorami tam daljnimi nebeško sonce zahaja	A
deviško tvojo dušo. . /\ .. stran 78 . \/ In	kadar	zdaj sonce za daljne goré, za tihe vrhé se skrije	A
poljanski mir z rogaške gore, vžigajo domove; in	kadar	zopet odzvoni danove, ali, tu ni hiše, tam skednjà	A
meglice, da bom spet jasno kot vinske gorice,	kadar	bom srečno... zaklinjam se tebi, pesmi utihnejo	A
nanj poslal in bi predrzneža iskal. In joj mu,	kadar	bi ga vjel. takoj bi ga ob glavo del!« »Ho,	A
tam krčmarka bo do čista zvéčer me obrala,	kadar	bodem suh, na cesti posteljo postlala. Srečna	A
. /\ .. stran 229 . \/ Starčkova misel	Kadar	preorje njivo in brazde njene črne, pomlad preljubeznivo	A
. /\ .. stran 249 . \/ Za spomin 1	Kadar	Te zagledam na cestah, kadar me pozdravi Tvoj	A
spomin 1 Kadar Te zagledam na cestah,	kadar	me pozdravi Tvoj ljubki smehljaj, spominjam	A
Prašájte raj′ oblak nebá, prašájte raji val morjá,	kadar	mogočni gospodar drvi jih semtertje vihar.	A
zavolj njega dekleta, ženice ímajo prepir, in	kadar	zapusti kvartir, si marsiktéra ′z hiše solzice	A
stregla prav ne boš.” “Judnja je ko satan zvita,	kadar	boš z njo zavozlan, privošíla skoporita komej	A
presrčno ljúbim te. Meni nebó odprto se zdi,	kadar	se v tvóje ozrem oči, kadar prijázno nasméjaš	A
nebó odprto se zdi, kadar se v tvóje ozrem oči,	kadar	prijázno nasméjaš se, kár sem prestála, pozábljeno	A
svaril jo je rekoč: “Ako boš pri okni stala,	kadar	mimo hodil bo, ak ponoči govorila, ino z njim	A
umne, lepé; pozabil ni vender ljubce bledé. In	kadar	preteče let′ in dan, spet k materi pride bolj	A
po sveti hodi, al pa kaj dobička bo, za blagó	kadar	gotove dnarje šteje, sam ne ve. In vojšak, ki	A
oko čolnarja zagledat′ vajni zvezdi, Dioskúri!	kadar	razgraja piš ob hudi uri, ko se tepó valovi	A
njim zastaviti mogoče. . / . / stran 139 . /	Kadar	previdi učenost zdravnika Kadar previdi učenost	A
stran 139 . / Kadar previdi učenost zdravnika	Kadar	previdi učenost zdravnika, de smrti odvrníti	A
kaplja. . / . / stran 23 . / V MOJIH ZENICAH	Kadar	te dolgo ni bilo, se vrata za špranjo odpirajo	A
da Slovan v domovju tujcev bode prost. A	kadar	nam domóvje bode prósto zapustite dom vejevje	A
6. ”	Kadar	tujcev čutil bodeš strast zvest Slovenije	A
kleti, roki šíri, da bi vjel devíco. Ali	kadar	prime jo za nogo - oh za golo, čudnokrasno	A
IN KADIČA ”Srce mi od žalosti trepeče,	kadar	gledam v lice ti cveteče ... Strastneje te	A
tebe bolj in bolj izgubljam: jasno gledaš,	kadar	se poslavljam, temno gledaš, ko te spet pozdravljam	A
dragocenih plaščev in orožja in zlatá in srébra.	Kadar	pride do šatora Jude nagne glavo, govorí	A
meni deva najmiléjša. . / . / stran 202 . /	KADAR	SOLNCE ZA GOR� SE SKRIJE Kadar solnce za	A
KADAR SOLNCE ZA GOR� SE SKRIJE	Kadar	solnce za goró se skrije v tožno haljo zemlja	A
se skrije v tožno haljo zemlja se ovije.	Kadar	luno, zvezdice srebrne z nočjo temno črn	A
naokóli pa otrpne zemlja v težki boli.	Kadar	v mrzlih dnevih svoje smrti joče zemlja se	A
. / stran 209 . / Ali ni pokojna zemlja	kadar	bliža se vihar? Ali ni poslanec smrti	A
nasilstvo z jasnim vzgledom in z besedo vneto.	Kadar	glas moj strè tem� sovraštva slava moja bo	A
bi krasote kakoršne je nima širna zemlja.	Kadar	v prah sem pred tebój pokleknil njó sem molil	A
klečal; njeni klanjal jaz sem se krasoti	kadar	sklonil glavo sem pred tabo; ko roké sem	A
pod oblaki kakor jaše Omar proti morju.	Kadar	morje pred seboj zagleda mladi Omar v ladijo	A
se jasna utrne ne vrne se več na nebó.	KADAR	V NOČNI, POZNI URI Kadar v nočni, pozni	A
KADAR V NOČNI, POZNI URI	Kadar	v nočni, pozni uri sanja zemlja mračne sanje	A
sreča le spomine v srci mojem je pustíla ...	Kadar	jadno obupuje, z njimi se pojí ... Zanje	A
SE MI VSELEJ Kaj umakneš se mi vselej	kadar	vidiš me od daleč? Ali nečeš, da bi srečen	A
takó sovrážiš, da umakneš se mi vselej,	kadar	vídiš me od daleč?...	A
beseda tvoja laže, pógled govorí resníco:	kadar	vidiš me od daleč spomniš se ljubezni moje	A
ne našle poti v to trudno moje srcé. A	kadar	otožna, samotna razgrne se noč nad zemljó	A
Pozno je, Anica, Bog s teboj!	Kadar	odidem, ne glej za mano, ne stoj ob oknu	A
krog mene, temno, prazno v srcu mojem,	kadar	plaka moja mati in preklinja me moj mož.	A
poljubov tvojih gorkih? . / . / stran 66 . /	Kadar	bom pri oknu stala, gledala za tabo, dragi	A
njegovo je okó, iz njega gleda tiha smrt; in	kadar	stopi pred oltar, obkroža ga svetniški žar	A
nisem udušiti; kot otrok sem vztrepetala,	kadar	se me je dotaknil. Ta njegov odurni pógled	A
je bilo meni, kakor da živim v okovih.	Kadar	so v očeh gorele solze ob spominu nate,	A
so v očeh gorele solze ob spominu nate,	kadar	je bledèl obraz moj od bolesti, od kesanja	A
𠆪h poglej, kako si krasna, ženka moja,	kadar	plakaš!‘ Jaz pa sem sklenila rôke:	A
lepa, pol strašna, ki si jo kličem v spomin,	kadar	je treba, da sem sam sebe vesel.In tega je treba	A
Jaz mislim, da nisem rojen za klovna.	Kadar	bi se tako prav rad udomačil, kadar ne vidim	A
klovna. Kadar bi se tako prav rad udomačil,	kadar	ne vidim nikjer več ne smešnosti, ne neumnosti	A
več ne smešnosti, ne neumnosti, ne umazanosti,	kadar	bi rad prosil odpuščanja vse tiste ljudi, ki	A
rodili iz mladosti in težko in žalostno mi je,	kadar	jih berem v teh resnih in grenkih časih.	A
pozni čas, in slavec ljubi kakor jaz. In	kadar	sapa zapihljá, na lipi listje šepetá, --	A
našle poti v to trudno moje srcé. A	kadar	otožna, samotna razgrne se noč nad zemljó	A
krog mene, temno, prazno v srcu mojem,	kadar	plaka moja mati in preklinja me moj mož.	A
tistih časov ... ”Lahka in svobodna mi je duša,	kadar	sanjam o Tebi, -- kakor škrjančeva pesem o jutranji	A
njegovo je okó, iz njega gleda črna smrt; in	kadar	stopi pred oltar, obkroža ga svetniški žar	A
nísem udušiti; kot otrok sem vztrepetala,	kadar	se me je dotaknil. Ta njegov odurni pógled	A
je bilo meni, kakor da živím v okovih.	Kadar	so v očéh gorele solze ob spomínu nate,	A
so v očéh gorele solze ob spomínu nate,	kadar	je bledèl obraz moj od bolesti, od kesanja	A
Ah, moj Bog, kakó si krasna, ženka moja,	kadar	plakaš!‘ Jaz pa sem sklenila róki:	A
le še malo let ...! Uničite se med sebó, in	kadar	boste pod zemljó, takràt bo vsakdo srečen	A
mladih let! . / . / stran 37 . / Na holmcu	Kadar	imaš časa, z rožami krog pasa pridi k nam.	A
mu blodi se svet. . / . / stran 5 . / ANA	Kadar	Ana po trgu gre, kakor mesec v polnočni ogradi	A
polnočni ogradi trabantje ji zvesti slede.	Kadar	Ana po gozdu gre, vsi studenci in breze in bukve	A
studenci in breze in bukve manj glasno šume.	Kadar	Ana po logu gre, v pas in oči vse cvetlice pred	A
blešči, ko golob mi upira v svet rdeče oči.	Kadar	klas šumi, kmet počije se, kadar ajda diši,	A
rdeče oči. Kadar klas šumi, kmet počije se,	kadar	ajda diši, ji odkrije se! Plača za ves trud	A
upira v svet rdeče oči. . / . / stran 65 . /	Kadar	klas šumi, kmet počije se, kadar ajda diši,	A
stran 65 . / Kadar klas šumi, kmet počije se,	kadar	ajda diši, ji odkrije se! Plača za ves trud	A
(Prav se mu godi!) A vi vsi,	kadar	vrag vas slepi, se spomnite nanj! Želje Ni	A
27 DREVORED Oj,	kadar	zateče kostanjeve sohe, obletele in osute, bel	A
v solncu sneg skopni! Kaj si mi tako težkó,	Kadar	slišiš kje otroka, Ki za materjo se joka, Ki	A
glad in trud? Zate nihče v nebesih ne mara,	Kadar	te zgrudi na cesti mertud. Saj vaš Odám ni iz	A
gladni volk jih straši; Tako globje koperné,	Kadar	jih jastreb plaši. „V oltarji, mati! tu stojiš	A
Vsebina Naša pesem 6 17 Drobna pesem 8	Kadar	padajo snežinke 9 Pomladni sonet 10 Večerna	A
ki človeku daje rast. . / . / stran 9 . /	Kadar	padajo snežinke Tiho, tiho pada sneg, čisto	A
narod moj?« . / . / stran 13 . / Pred smrtjo	Kadar	žalosten sem in potrt, denem svoje misli med	A
strašimo, kajti pred zimo je treba dežja.	Kadar	pa sneg bo po poljih skopnel, takrat bo vsak	A
vselej tovariš. Oba sva človeka slabosti in	kadar	je ura trpljenja dvanajst, takrat še močneje	A
življenja, zajetega v bol in tovarniški dim. A	kadar	ob vinu mu v žilah vzkipi, takrat bi vso plačo	A
prav zato sem stisnil pest še bolj krepko ... A	kadar	bo drugačen svet, se vrneš čisto, čisto moja	A
zlato rečico in zlata nabral bi polno vrečico.	Kadar	bi se vračal, vriskal bi naglas. Drugi deček	A
kje o mraku naj zaspim, kje ogrejem si noge,	kadar	droben dežič gre, kadar noč in dan sneži, da	A
kje ogrejem si noge, kadar droben dežič gre,	kadar	noč in dan sneži, da perotca dreveni. Tebi dobro	A
me k sebi tu ne vabi, kot me vabil je doma.	Kadar	čujem tu škrjančke, ki nad mano žvrgole, spejo	A
moja, tira me naprej brez konca, brez pokoja.	Kadar	jaz odhajam, nihče ne žaluje; ko se vračam,	A
žaluje; ko se vračam, nihče me ne pričakuje.	Kadar	grem skoz gozd, še ptice onemijo drobni žarki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani