Mi smo stali pod njimi, gledali Gosarja in Breclja, kako sta bila huda drug na drugega, pa smo se jih hitro naveličali in spet stopili k svojim opravkom. Vse je tako lepo raslo, trava in ogromne smreke nad hišami, vse je tako lepo dišalo, skrite marjetice v travi in košate češnje za podi, vse je tako veselo živelo, čebljajoče žogice, ki so se valile okrog Tonjeve koklje in Koblančevi konji, ki so hrzali in tolkli z močnimi podkvami ob trdni hrast vsak večer dolgo v noč. Gosarjeva in Brecljeva jeza je bila le nekaj čisto postranskega, čeprav se je v večerih slišala po vrtovih čez pol vasi.