Kako majhnega, kako pohlevnega se čuti tu človek, vendar ga to čutilo nikakor ne znižuje, ne tlači, ko stoji pred takim čvrstim, velikanskim drevesom. Koliko viharjev je bučalo čez njegovo glavo; plaha se je skrivala zver po jazbah, plah se je stiskal človek v svoje zidovje ‒ ti pa si stal, kraljevski hrast, krepkó svojih tal se drže, nepremakljiv, neginljiv; le tvoji lasjé so bili vetru igrača. Sto in sto let stojiš tu nespremenjen, pod tabo pa gine v dolini rod za rodom; koliko si videl med njimi trpljenja, sam nedotakljiv, neobčutljiv!