Časih se je ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase, in dozdevala se mu je krasnejša od spomladanskega dneva, ki ima pisano svoje cvetje in sončne svoje žarke. Tedaj je vedel zagotovo, da jo ljubi, a vedel je tudi, da je skoraj ljubiti ne sme, ker je hči človeka, ki je nekdaj pokončal vso srečo očetu njegovemu. Morda ga ona ne ljubi?