Ko ga tudi opoldne ni bilo domov k obedu, vprašal ni nihče domačih po njem in molče so se razšli vsi po svojih opravkih. France je bil v jutru burno odšel od doma; vrelo in šumelo mu je po glavi in daleč tam v zakotju širnega grajskega gozda vrgel se je na rosni, mokri mah ter skušal mirneje premišljevati o jutranjem prizoru. Priznati si je moral, da so mu današnje materine besede prišle kakor strela z neba; kajti doslej v svoji mladi ljubezni ni enkrat ni mislil: kaj bodo dejali mati?