govoriti (501-600)

Drugačen človek je kakor midva, ti in jaz. Ne da se	govoriti	z njim.Če me razumeš, Tine!«	A
se mu je takoj zafecljal jezik, da ni mogel	govoriti	naprej in je nekaj časa samo bolščal v nemočnega	A
je hudo zaradi ... « Naprej se Lina ni upala	govoriti.	Strahoma je čakala, ali bo mož še kaj ugovarjal	A
»Ej, vi ga ne poznate. Zelo je premeten in	govoriti	vam zna na srce, kakor bi rožice sadil.Preden	A
stan. Na Gradišču se je grofič naučil izvrstno	govoriti	naš slovenski jezik in še kot mladenič se je	A
svojo izgubljeno nevesto ni nikoli pozabil, le	govoriti	ni maral o njej.Tisti čas je najraje posedal	A
ogledoval. Saj pravijo, da pred spanjem ni dobro	govoriti	o takih stvareh ...« »Tete Ane se tudi	A
razganjale prsi, da skoraj ni mogel dihati, nikar	govoriti.	Niti pri njem, pri najboljšem prijatelju, ni	A
Čez nekaj let bo že drugače!« »Tebi je dobro	govoriti,	ker ostaneš doma.« »Veš, tudi na hribih	A
»Vem, kaj si misliš! Da je lahko	govoriti	in krmiti druge z dobrimi nasveti ...Ne, ne, Lovrek	A
potikal po svetu ... Oh, če bi pred begom mogel	govoriti	z Urbančičem. Že se je bil odločil, da jo ponoči	A
»I kajpak! Pri vaju bi človek pozabil	govoriti.	« »Hm, Janezu menda tudi ničkaj ne prija	A
katerih ste vi odvisni!« »Kako si drznete tako	govoriti	z doktorjem?!« se je raztogotila lekarnarka	A
usta. Spomnil se je, da Ulrik nikoli ni maral	govoriti	o svoji nezgodi in spomnil se je tudi, da je	A
razrešiti, in tudi o naključju ni bilo možno	govoriti,	kajti zakopov si sploh ni želel ter se je sprva	A
»Tiho zdaj! Ne smeš več	govoriti!	Zdravnik prihaja.«	A
»O tem ni dvoma.« »Tebi je lahko	govoriti!	« se je razvnel Miklausin, ki mu iz tega ali	A
strani zvedavo ogledovale. »No, ali ne znate	govoriti?	« »Tam so na Belem dvoru,« je viknil	A
je potem planil nad Miklausina. »Takoj moram	govoriti	z njim!Takoj, ti pravim!«	A
vidno potolažen, »mi pravzaprav ni treba dalje	govoriti.	Samo eno še rečem:	A
kakorkoli posegati v ta sladki mir, da mora	govoriti	in na kak način ”nastopati“. Simonov obraz	A
je prišel po litanijah gospod Anton, je začel	govoriti	sam, kakor da je bil šele pravkar sredi besede	A
citre. Kako je igrala, o tem ne morem veliko	govoriti,	nisem muzikaličen. Sploh se mi čudno zdi, da	A
ženo, o tem iz različnih vzrokov nečem veliko	govoriti;	na svetu je mnogo stvari, ki je dobro, da jih	A
Tako visoko se dela, kakor bi se ji ne ljubilo	govoriti;	zmerom molči in gleda predse.In nazadnje, kaj	A
deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela so	govoriti	in so jecala nerazumljive besede.Ozrl sem se	A
več; slišala je kakor v sanjah in je razumela,	govoriti	ni mogla. ”Spet ga bodo nocoj!“	A
nerazumljiv strah s temno perotjo. ”Rajši nič ne	govoriti!	“ se je oglasila krčmarica in je gledala v naročje	A
so govorila zaklenjena vrata, nego bi moglo	govoriti	odprto svetišče samo. Kaj bi bila še vredna	A
šepetalca, da začno v njegovem srcu razločno	govoriti	stare, sladke otroške bajke. Takih besed začetnic	A
pridružil grbastemu starcu in pričel ž njim	govoriti.	”To je vreme, fej!	A
od debelih trepalnic. ”Že davno sem mislil	govoriti	z vami,“ prične Majar, ”pa ogibljete se me tako	A
počakal in gledal kontrolorja, če misli še kaj	govoriti	ali ne; ko vidi, da se je zatopil Vrtalka v	A
čakali Novega leta, in imeli so silno veliko	govoriti.	”Dober teden je, kar se je pripeljal s Palčkom	A
omahneta, iz grla pa se mu izvije grgrajoč glas;	govoriti	ni mogel več od samega divjega srda.Skočil bi	A
mu je umetnost tuja. Če hoče resničen umetnik	govoriti	z narodom, mora govoriti jezik, ki ga v svojem	A
hoče resničen umetnik govoriti z narodom, mora	govoriti	jezik, ki ga v svojem srcu zaničuje.Tako se	A
sedel tam in govoril ... Kaj mu je bilo treba	govoriti?	Nenadoma je umolknil, nato je zašepetal še	A
Judit, nič več ne govoriva o tem! Grdó je tako	govoriti	... Nič več, Judit!	A
nikoli bi ne bilo poroke. ”Saj ne znam tako	govoriti,	kakor govoré mladi ljudjé ... Ampak v srcu, gospodična	A
tistem pustem vrtu -- kakor v ječi. Z nikomer več	govoriti,	nič več ... ljubiti ...“ Zasmejala sem se ji	A
nenadoma velikega idealista. O nalogah je začel	govoriti	in o dolžnostih in o narodu, o tistem narodu	A
naporno, hripavo. In med tem truščem je začel	govoriti	gospod župan.Od vznemirjenja se mu je stemnilo	A
Da mi ni prišla prej na misel!“ Ko je nehal	govoriti,	zaorilo je tako kričanje in ploskanje, da je	A
postavi se pri najboljši volji ne more veliko	govoriti:	vse čudovito pravilno, mirno, brezbarvno in	A
navdušen narodnjak, in kdor ga je slišal kdaj	govoriti,	ta mi bo odločno pritrdil.Ah, kako ganljivo	A
... Jutri navsezgodaj bo poroka ...“ Hotela je	govoriti	dalje, toda umolknila je nenadoma in rahla rdečica	A
posteljo, kjer je ležal otrok, in nisem mogel	govoriti.	”Ne vem, zakaj se včeraj ni vrnil ... dolgo	A
strani: »O človek krščanski, o sosed - če moreš	govoriti,	povej mi, kakšen kraj je to?« »To je	A
Kaj mu je pri srcu? Gleda kakor človek, samo	govoriti	ne more.Zdelo se ji je, da tudi misli kakor	A
Kako bi ne poznala matere?	Govoriti	pa se ji ni hotelo in sama ni vedela, kako se	A
te lepo pozdravijo!“ Komaj da so bili začeli	govoriti	in me zbadati, se mi je razgretost polegla;	A
njegovih očéh je sijala posebna, čudovita svetloba,	govoriti	je začel hitro in glasno; razkrival je v zmedenih	A
umazanim življenjem ... Ali čemu je treba zdaj	govoriti?	Umetnost je pala tako nizko, da bi bilo boljše	A
svoj pogled. Nazadnje sva oba hkrati pričela	govoriti	o umetnosti in sva oba hkrati umolknila, ker	A
pripovedujem. Tudi obsojenec‐hudodelec ne sme	govoriti	ob poslednji uri ... nego s plešastim spovednikom	A
... ti veliko dete!“ Spoznal je, da je treba	govoriti,	karkoli, četudi neumnosti. Zrak je postajal	A
s strogim in resnim obrazom. ”Kaj ne znaš	govoriti,	kaj se ne moreš ganiti, fant!Kako ti je ime	A
lagati, kako je mogoče, objemati okoli pasu in	govoriti	besede, ki niso porojene v srcu, temveč v sovražni	A
temveč ne pomeni ničesar. Res je velika umetnost,	govoriti	take besede; meni, ki nisem učena, je nedosegljiva	A
krepko razvija naša mlada umetnost. Prijetno je	govoriti	ob slovesnih prilikah: Tudi mi, narod zaničevan	A
- javna resnica! ... Kaj mislite, da bi mogel	govoriti	v veliki družbi, ob slovesnem večeru, kakor	A
svojo dolžnost. O zaslugah bi skoro ne mogel	govoriti.	Kaj pa naj dela poet drugega nego pesmi, slikar	A
besede ne bo iz mojih ust ... ampak, če bi smel	govoriti	... hm ... toda jaz molčim!-- To bi bil tisti mrak	A
Ne! Ali more	govoriti	tak človek o prihodnosti?Ne!	A
roke na kolenih, in se ne ozre nikamor. Tudi	govoriti	mu ni treba, ker ga ne ogovarja nihče. Brat	A
plašljiv in bledikast človek, in je pričel	govoriti	s tenkim glasom.Poleg Poljanca je stal debel	A
pismo; povedati nisem hotel kar tako, ne znam	govoriti;	in mi odpiše, da naj se ne prikažem nikoli več	A
Kaj so storili s tabo! -- Prej nisi mogel tako	govoriti;	laž je v tvojem glasu.“ ”Nič laži; saj nisem	A
razlegala otožna pesem. ”Splošno je treba	govoriti,	splošno!Govoriti, govoriti, toda nikar ničesar	A
”Splošno je treba govoriti, splošno!	Govoriti,	govoriti, toda nikar ničesar povedati!Zaslužen	A
Splošno je treba govoriti, splošno! Govoriti,	govoriti,	toda nikar ničesar povedati!Zaslužen je bil	A
temveč tudi vse njegovo življenje, kolikor se da	govoriti	o življenju fantoma, je le senca resničnega	A
zasmeh in zgledovanje ljudem. Zahotelo se mi je	govoriti,	opravičiti se, razložiti -- in hkrati izbruhniti	A
...“ ”Tukaj ne moreva	govoriti,	Hanca, še pozdraviti te ne morem, kakor bi te	A
njegove lepote, trepetala bi in bi ne mogla	govoriti,	če bi se nenadoma ozrl, stopil k njej ter jo	A
Zdelo se je, da se je zamislil. Začel je	govoriti	tišje in počasneje. ”In pri nas bo tudi takó	A
trepalnic je upiral neprestano váme. Pričela sva	govoriti,	ali resničneje -- mrmrati, zakaj v veliki, polutemni	A
Stopila sta za steber. Hotela je	govoriti,	ali v grlu jo je tiščalo in kri ji je spreletala	A
urne so tvoje mlade noge!“ Marta ni mogla	govoriti,	stala je ukopana. ”Zbledlo se mu je!“ jo	A
v temi in je šla žalost mimo srca: treba je	govoriti	resnico, brez strahu in brez zamere.Če te imam	A
oprostite, Alma ... bolj s solzami bi bilo treba	govoriti	nego s smehom in z besedo ...“ ”Ne s solzami	A
imate pogovore o visokih stvaréh ... Jaz ne morem	govoriti	o visokih stvareh ... dokler ni Marte v izbi,	A
Njegove ustnice so se premikale, niso mogle	govoriti.	”Kaj hočete, gospod?“ je vprašala Marta.	A
Jošt je odmahnil z roko. ”Z vami ne maram	govoriti	o teh stvareh!“ ”O teh stvareh govorite!	A
zajtrk sem nesla očetu.“ Gospod Edvard je hotel	govoriti,	povedati je hotel nekaj zelo lepega, toda jezik	A
žarečimi očmi, ustnice so mu trepetale, hotel je še	govoriti,	toda sklonil je glavo in ji je poljubljal roke	A
nevesta ne ljubi; če jo ljubi on, je posvečena in	govoriti	in misliti morem o njej samo tisto, kar govori	A
da smo pri kraju. Z gospodom se ne da veliko	govoriti!	“ Stisnil je nadučitelju roko in je šel.	A
ampak to verjemi, da bi ti ne bil mogel tako	govoriti	v nedeljo, če bi mene ne bilo na svetu.Ti misliš	A
”Tončka!“ Hotel je	govoriti,	toda ni našel besed, ustnice so se mu še tresle	A
”Hvala!“ Hotel sem	govoriti	modro, lepo in umerjeno; toda umolknil sem kmalu	A
hotel povedati? Ali se nikoli ne boš navadil	govoriti	naravnost? Kakor slavonski konj si, ki nepodkovan	A
naturi samo nekaj sramežljivih koncesij. Ali	govoriti	je treba jasno in odkrito.Človeška natura zahteva	A
tistih od Boga blagoslovljenih delavcih ne more	govoriti	pošten človek, da so se povzpeli do popolnosti	A
se pišem Krištof Kobar -“ Nisem mogel več	govoriti,	ker me je prijel za lase in me je zibal brez	A
gibati, začeli hoditi, gledati, smejati se,	govoriti	na glas.Tako blizu in tesno sem živel med njimi	A
spoznal, da mora o svoji mladosti spoštljivo	govoriti,	kdor se noče zaničevati sam, je bilo delo težko	A
urno izginete!“ Postal je nekoliko, hotel je	govoriti,	žid pa se je bil okrenil. ”Morda ni prodal	A
tisto pego. Ali čudno je, da človek ne more	govoriti	duhovito, kadar bi rad govoril in iz vsake neumnosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani