nova beseda iz Slovenije
Drugačen človek je kakor midva, ti in jaz. Ne da se | govoriti | z njim.Če me razumeš, Tine!« | A |
se mu je takoj zafecljal jezik, da ni mogel | govoriti | naprej in je nekaj časa samo bolščal v nemočnega | A |
je hudo zaradi ... « Naprej se Lina ni upala | govoriti. | Strahoma je čakala, ali bo mož še kaj ugovarjal | A |
»Ej, vi ga ne poznate. Zelo je premeten in | govoriti | vam zna na srce, kakor bi rožice sadil.Preden | A |
stan. Na Gradišču se je grofič naučil izvrstno | govoriti | naš slovenski jezik in še kot mladenič se je | A |
svojo izgubljeno nevesto ni nikoli pozabil, le | govoriti | ni maral o njej.Tisti čas je najraje posedal | A |
ogledoval. Saj pravijo, da pred spanjem ni dobro | govoriti | o takih stvareh ...« »Tete Ane se tudi | A |
razganjale prsi, da skoraj ni mogel dihati, nikar | govoriti. | Niti pri njem, pri najboljšem prijatelju, ni | A |
Čez nekaj let bo že drugače!« »Tebi je dobro | govoriti, | ker ostaneš doma.« »Veš, tudi na hribih | A |
»Vem, kaj si misliš! Da je lahko | govoriti | in krmiti druge z dobrimi nasveti ...Ne, ne, Lovrek | A |
potikal po svetu ... Oh, če bi pred begom mogel | govoriti | z Urbančičem. Že se je bil odločil, da jo ponoči | A |
»I kajpak! Pri vaju bi človek pozabil | govoriti. | « »Hm, Janezu menda tudi ničkaj ne prija | A |
katerih ste vi odvisni!« »Kako si drznete tako | govoriti | z doktorjem?!« se je raztogotila lekarnarka | A |
usta. Spomnil se je, da Ulrik nikoli ni maral | govoriti | o svoji nezgodi in spomnil se je tudi, da je | A |
razrešiti, in tudi o naključju ni bilo možno | govoriti, | kajti zakopov si sploh ni želel ter se je sprva | A |
»Tiho zdaj! Ne smeš več | govoriti! | Zdravnik prihaja.« | A |
»O tem ni dvoma.« »Tebi je lahko | govoriti! | « se je razvnel Miklausin, ki mu iz tega ali | A |
strani zvedavo ogledovale. »No, ali ne znate | govoriti? | « »Tam so na Belem dvoru,« je viknil | A |
je potem planil nad Miklausina. »Takoj moram | govoriti | z njim!Takoj, ti pravim!« | A |
vidno potolažen, »mi pravzaprav ni treba dalje | govoriti. | Samo eno še rečem: | A |
kakorkoli posegati v ta sladki mir, da mora | govoriti | in na kak način ”nastopati“. Simonov obraz | A |
je prišel po litanijah gospod Anton, je začel | govoriti | sam, kakor da je bil šele pravkar sredi besede | A |
citre. Kako je igrala, o tem ne morem veliko | govoriti, | nisem muzikaličen. Sploh se mi čudno zdi, da | A |
ženo, o tem iz različnih vzrokov nečem veliko | govoriti; | na svetu je mnogo stvari, ki je dobro, da jih | A |
Tako visoko se dela, kakor bi se ji ne ljubilo | govoriti; | zmerom molči in gleda predse.In nazadnje, kaj | A |
deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela so | govoriti | in so jecala nerazumljive besede.Ozrl sem se | A |
več; slišala je kakor v sanjah in je razumela, | govoriti | ni mogla. ”Spet ga bodo nocoj!“ | A |
nerazumljiv strah s temno perotjo. ”Rajši nič ne | govoriti! | “ se je oglasila krčmarica in je gledala v naročje | A |
so govorila zaklenjena vrata, nego bi moglo | govoriti | odprto svetišče samo. Kaj bi bila še vredna | A |
šepetalca, da začno v njegovem srcu razločno | govoriti | stare, sladke otroške bajke. Takih besed začetnic | A |
pridružil grbastemu starcu in pričel ž njim | govoriti. | ”To je vreme, fej! | A |
od debelih trepalnic. ”Že davno sem mislil | govoriti | z vami,“ prične Majar, ”pa ogibljete se me tako | A |
počakal in gledal kontrolorja, če misli še kaj | govoriti | ali ne; ko vidi, da se je zatopil Vrtalka v | A |
čakali Novega leta, in imeli so silno veliko | govoriti. | ”Dober teden je, kar se je pripeljal s Palčkom | A |
omahneta, iz grla pa se mu izvije grgrajoč glas; | govoriti | ni mogel več od samega divjega srda.Skočil bi | A |
mu je umetnost tuja. Če hoče resničen umetnik | govoriti | z narodom, mora govoriti jezik, ki ga v svojem | A |
hoče resničen umetnik govoriti z narodom, mora | govoriti | jezik, ki ga v svojem srcu zaničuje.Tako se | A |
sedel tam in govoril ... Kaj mu je bilo treba | govoriti? | Nenadoma je umolknil, nato je zašepetal še | A |
Judit, nič več ne govoriva o tem! Grdó je tako | govoriti | ... Nič več, Judit! | A |
nikoli bi ne bilo poroke. ”Saj ne znam tako | govoriti, | kakor govoré mladi ljudjé ... Ampak v srcu, gospodična | A |
tistem pustem vrtu -- kakor v ječi. Z nikomer več | govoriti, | nič več ... ljubiti ...“ Zasmejala sem se ji | A |
nenadoma velikega idealista. O nalogah je začel | govoriti | in o dolžnostih in o narodu, o tistem narodu | A |
naporno, hripavo. In med tem truščem je začel | govoriti | gospod župan.Od vznemirjenja se mu je stemnilo | A |
Da mi ni prišla prej na misel!“ Ko je nehal | govoriti, | zaorilo je tako kričanje in ploskanje, da je | A |
postavi se pri najboljši volji ne more veliko | govoriti: | vse čudovito pravilno, mirno, brezbarvno in | A |
navdušen narodnjak, in kdor ga je slišal kdaj | govoriti, | ta mi bo odločno pritrdil.Ah, kako ganljivo | A |
... Jutri navsezgodaj bo poroka ...“ Hotela je | govoriti | dalje, toda umolknila je nenadoma in rahla rdečica | A |
posteljo, kjer je ležal otrok, in nisem mogel | govoriti. | ”Ne vem, zakaj se včeraj ni vrnil ... dolgo | A |
strani: »O človek krščanski, o sosed - če moreš | govoriti, | povej mi, kakšen kraj je to?« »To je | A |
Kaj mu je pri srcu? Gleda kakor človek, samo | govoriti | ne more.Zdelo se ji je, da tudi misli kakor | A |
Kako bi ne poznala matere? | Govoriti | pa se ji ni hotelo in sama ni vedela, kako se | A |
te lepo pozdravijo!“ Komaj da so bili začeli | govoriti | in me zbadati, se mi je razgretost polegla; | A |
njegovih očéh je sijala posebna, čudovita svetloba, | govoriti | je začel hitro in glasno; razkrival je v zmedenih | A |
umazanim življenjem ... Ali čemu je treba zdaj | govoriti? | Umetnost je pala tako nizko, da bi bilo boljše | A |
svoj pogled. Nazadnje sva oba hkrati pričela | govoriti | o umetnosti in sva oba hkrati umolknila, ker | A |
pripovedujem. Tudi obsojenec‐hudodelec ne sme | govoriti | ob poslednji uri ... nego s plešastim spovednikom | A |
... ti veliko dete!“ Spoznal je, da je treba | govoriti, | karkoli, četudi neumnosti. Zrak je postajal | A |
s strogim in resnim obrazom. ”Kaj ne znaš | govoriti, | kaj se ne moreš ganiti, fant!Kako ti je ime | A |
lagati, kako je mogoče, objemati okoli pasu in | govoriti | besede, ki niso porojene v srcu, temveč v sovražni | A |
temveč ne pomeni ničesar. Res je velika umetnost, | govoriti | take besede; meni, ki nisem učena, je nedosegljiva | A |
krepko razvija naša mlada umetnost. Prijetno je | govoriti | ob slovesnih prilikah: Tudi mi, narod zaničevan | A |
- javna resnica! ... Kaj mislite, da bi mogel | govoriti | v veliki družbi, ob slovesnem večeru, kakor | A |
svojo dolžnost. O zaslugah bi skoro ne mogel | govoriti. | Kaj pa naj dela poet drugega nego pesmi, slikar | A |
besede ne bo iz mojih ust ... ampak, če bi smel | govoriti | ... hm ... toda jaz molčim!-- To bi bil tisti mrak | A |
Ne! Ali more | govoriti | tak človek o prihodnosti?Ne! | A |
roke na kolenih, in se ne ozre nikamor. Tudi | govoriti | mu ni treba, ker ga ne ogovarja nihče. Brat | A |
plašljiv in bledikast človek, in je pričel | govoriti | s tenkim glasom.Poleg Poljanca je stal debel | A |
pismo; povedati nisem hotel kar tako, ne znam | govoriti; | in mi odpiše, da naj se ne prikažem nikoli več | A |
Kaj so storili s tabo! -- Prej nisi mogel tako | govoriti; | laž je v tvojem glasu.“ ”Nič laži; saj nisem | A |
razlegala otožna pesem. ”Splošno je treba | govoriti, | splošno!Govoriti, govoriti, toda nikar ničesar | A |
”Splošno je treba govoriti, splošno! | Govoriti, | govoriti, toda nikar ničesar povedati!Zaslužen | A |
Splošno je treba govoriti, splošno! Govoriti, | govoriti, | toda nikar ničesar povedati!Zaslužen je bil | A |
temveč tudi vse njegovo življenje, kolikor se da | govoriti | o življenju fantoma, je le senca resničnega | A |
zasmeh in zgledovanje ljudem. Zahotelo se mi je | govoriti, | opravičiti se, razložiti -- in hkrati izbruhniti | A |
...“ ”Tukaj ne moreva | govoriti, | Hanca, še pozdraviti te ne morem, kakor bi te | A |
njegove lepote, trepetala bi in bi ne mogla | govoriti, | če bi se nenadoma ozrl, stopil k njej ter jo | A |
Zdelo se je, da se je zamislil. Začel je | govoriti | tišje in počasneje. ”In pri nas bo tudi takó | A |
trepalnic je upiral neprestano váme. Pričela sva | govoriti, | ali resničneje -- mrmrati, zakaj v veliki, polutemni | A |
Stopila sta za steber. Hotela je | govoriti, | ali v grlu jo je tiščalo in kri ji je spreletala | A |
urne so tvoje mlade noge!“ Marta ni mogla | govoriti, | stala je ukopana. ”Zbledlo se mu je!“ jo | A |
v temi in je šla žalost mimo srca: treba je | govoriti | resnico, brez strahu in brez zamere.Če te imam | A |
oprostite, Alma ... bolj s solzami bi bilo treba | govoriti | nego s smehom in z besedo ...“ ”Ne s solzami | A |
imate pogovore o visokih stvaréh ... Jaz ne morem | govoriti | o visokih stvareh ... dokler ni Marte v izbi, | A |
Njegove ustnice so se premikale, niso mogle | govoriti. | ”Kaj hočete, gospod?“ je vprašala Marta. | A |
Jošt je odmahnil z roko. ”Z vami ne maram | govoriti | o teh stvareh!“ ”O teh stvareh govorite! | A |
zajtrk sem nesla očetu.“ Gospod Edvard je hotel | govoriti, | povedati je hotel nekaj zelo lepega, toda jezik | A |
žarečimi očmi, ustnice so mu trepetale, hotel je še | govoriti, | toda sklonil je glavo in ji je poljubljal roke | A |
nevesta ne ljubi; če jo ljubi on, je posvečena in | govoriti | in misliti morem o njej samo tisto, kar govori | A |
da smo pri kraju. Z gospodom se ne da veliko | govoriti! | “ Stisnil je nadučitelju roko in je šel. | A |
ampak to verjemi, da bi ti ne bil mogel tako | govoriti | v nedeljo, če bi mene ne bilo na svetu.Ti misliš | A |
”Tončka!“ Hotel je | govoriti, | toda ni našel besed, ustnice so se mu še tresle | A |
”Hvala!“ Hotel sem | govoriti | modro, lepo in umerjeno; toda umolknil sem kmalu | A |
hotel povedati? Ali se nikoli ne boš navadil | govoriti | naravnost? Kakor slavonski konj si, ki nepodkovan | A |
naturi samo nekaj sramežljivih koncesij. Ali | govoriti | je treba jasno in odkrito.Človeška natura zahteva | A |
tistih od Boga blagoslovljenih delavcih ne more | govoriti | pošten človek, da so se povzpeli do popolnosti | A |
se pišem Krištof Kobar -“ Nisem mogel več | govoriti, | ker me je prijel za lase in me je zibal brez | A |
gibati, začeli hoditi, gledati, smejati se, | govoriti | na glas.Tako blizu in tesno sem živel med njimi | A |
spoznal, da mora o svoji mladosti spoštljivo | govoriti, | kdor se noče zaničevati sam, je bilo delo težko | A |
urno izginete!“ Postal je nekoliko, hotel je | govoriti, | žid pa se je bil okrenil. ”Morda ni prodal | A |
tisto pego. Ali čudno je, da človek ne more | govoriti | duhovito, kadar bi rad govoril in iz vsake neumnosti | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |