govoriti (701-800)

Mati,« je dejal Juri, »vem, da vam ni prijetno	govoriti	o Anici z menoj.« »In nima nobenega	A
nevoljo začudila, da je tu, in ko je Anica začela	govoriti	šepetaje, ji je pomignila tašča z roko: jutri	A
da je zaspan. Anica pa je videla, da ne mara	govoriti,	in poslovila se je od njega s komaj slišnim	A
vedeti tega, ne smem misliti tega. In ne morem	govoriti	z njo o tem.Zakaj ne morem, zakaj?	A
držala za rob mize. Niti besede ni mogla izpre	govoriti,	ko se je Juri dvignil in odšel. »Za tatico me	A
pogledal. Ker pa so igralci molčali, je začel	govoriti	precej glasno: »Nisem še dolgo tu, pa	A
Ihtela je. In venomer ga je slišala	govoriti:	Še vprašaš, če mi je bilo hudo!	A
pogovorila z njim: »Ko si živel, nisi hotel	govoriti!	In zdaj si umrl.	A
kar govore o testamentu, in da li hoče in sme	govoriti	z Anico.Končno se je Marjanica vendar toliko	A
izviti. Toda on jo je držal krepko in hitel	govoriti:	»Vi mislite, da vas sovražim.	A
njim. On pa je stopil k nji, in slišala ga je	govoriti,	dasi se je od zaničevanja prevzeta umaknila	A
minut preje. Še dolgo ga je slišal Anže v hlevu	govoriti	zunaj pod lopo samega s seboj, da je pijanec	A
In v nepopisni grozi jo je čula Marjanica	govoriti	in izpraševati: »Kam, kam, kam?«	A
Marjanica domislila, da ji je Hanca prepovedala	govoriti	o nji in je skomiznila z ramama, češ, da ne	A
govoril. Prišel je in sedel in odšel in ni hotel	govoriti.	Pa se je zgodilo, da so tedaj pričeli	A
Toda očita li res? Saj ne more	govoriti.	Očita li res?	A
Pušar, ugleden in razumen mož v vasi, ki je znal	govoriti	tako, da sta ga komaj »gospod« in učitelj umela	A
gledal hlapec na njo. Ona pa je čutila, da mora	govoriti.	Preveč je bilo v nji nagromadenega gorja.	A
je, da je v zadregi, da ne more vpričo Katre	govoriti	o tem, zaradi česar je prišel.Zato je skoro	A
nič ni rekla nekaj hipov. Potem pa je začela	govoriti	o skrbeh za otroka, o novem redu na Peči, o	A
požro kače.« »Nič se ne boj,« sliši Jerica	govoriti	starko. »Lilije so, lepe, rdeče.	A
Odkimala je. Izkušala je	govoriti,	toda sama ni vedela, kako da ji ni prišel glas	A
tekom poldneva denar. Nato je začel odvetnik	govoriti	o predmetu pravde samem.Način, v katerem je	A
»Kaj ti bo Katra,« je dejala. »Če hočeš	govoriti	z njo, moraš iti v trg ali pa počakaj do večera	A
sedla na posteljo, mislila je, da paznik ne sme	govoriti.	In starec se je oddaljil.	A
kjerkoli, bi mu želel! Lepe reči sem slišal	govoriti.	« Žena je vzdihnila: »Včasih je bil ves dober	A
naravi.« Stal je pred vrati in slišal v sobi	govoriti	vikarja.Težki gospod v naslonjaču je klical	A
»Mar nisem Tolminec in ali me ni mati učila	govoriti,	kakor tu govorijo?Dozdaj jim nisem govoril prav	A
roko, kakor da je sunil z mečem: »Ali sploh	govoriti	ne zna?« »Jaz?« se je začudil vikar in priznal	A
vihrava glava, ki s poštenim človekom še pametno	govoriti	ne znaš.Ti pa, ti!	A
bi pa bilo pravično, ne vem.« Nato je začel	govoriti	z nenaravno slovesnostjo, kakor bi hotel glavarja	A
enkrat obrnil in zasikal zaničljivo: »Dve uri	govoriti,	kakor zadnjič pri pogrebu!Ali se vam ne smilijo	A
bridko in o sebi: »Jevane, si mislil, da znaš	govoriti,	ko si zadnjič v cerkvi povedal kmetom in rutarjem	A
floreas!« Obesil se je vikarju pod roko in hitel	govoriti:	1 živi in uspevaj »Tikaj me!Saj sva že pila	A
Prečastiti gospod višji dijakon želi nocoj ob osmih	govoriti	s Teboj v Formentinijevi hiši.« »Zakaj pa?«	A
dolino kakor kres. Ptič in piščal sta začela	govoriti	jutru in rosi. Kruto sladka vonjivost je dahnila	A
odpotoval višji dijakon, ne da bi bil še mogel	govoriti	z vikarjem Janezom, ki ni nihče vedel zanj.	A
sladkost ponosa, da je nekaj videl in bo smel	govoriti.	»Je, spremenil sem se.	A
« »Prečastiti,« je začel	govoriti.	»Če bi hotel, lepo bi pokazal, da sem pokoren	A
zmedla in povesila trepalnice ... Možje so začeli	govoriti	o grofovem mitničarju na Kneži, spodaj ob mostu	A
povedal Anže in menil, da bi sicer še ne smel	govoriti	o tem, pa da pove med prijatelji.Zaradi nove	A
razložim, daj le, da se oddahnem!« je hitel	govoriti	Volčanski.Nezrela in nenaravna naglica ga je	A
se mu je rodil v mislih. Obstal je in začel	govoriti	tožeče: »Čemu besede!	A
bom vašega sodnika. Toda glede nečesa moram	govoriti	z vami.« »Prosim,« je odvrnil uradno grof.	A
župniku v obraz. Pa sta oba vedela, kaj hočeta	govoriti.	O grofu.	A
bogoslovca, kako je svoj neumni gobec odprl, pa se	govoriti	ni učil!Nisem se!	A
bere: »Quare instaura sermonem, začni tedaj	govoriti,	dobri Capnion, in nas pouči, s katero besedo	A
uči in tolaži in odvezuje. In zdajci jo sliši	govoriti	iz vse duše, iz neke strašne slè; komaj ume	A
On je videl in ve.« Pa je začel	govoriti,	kakor da baja samemu sebi: »Takrat je bilo,	A
Ali veš kje zanj?« »Vedel bi že,« je skušal	govoriti	vsakdanje tudi Štefan. »Zlatoper na Idriji ima	A
o papigi: »Lepega ptiča imajo, gospod. Pa še	govoriti	zna.Ali je v šolo hodil?«	A
bil oni kmet. Priče da ne vedo ali pa nočejo	govoriti.	Smrt Toninova ne more biti v zvezi z uporniškim	A
medtem prebral tožbo tolminskih kmetov in začel	govoriti.	Ta tožba, ki so jo čuli kmetje, da je uporno	A
Odgovarjala je nejevoljno, a dobro ji je delo	govoriti	visoka števila, ki so najbolj nazorno pričala	A
Veselo, kakor v pesmi se je razgibal Anže.	Govoriti	je hotel o žalostnih rečeh, pa se je zmislil	A
povedal vsega,« je rekel veselo Anže, da more še	govoriti,	zavedajoč se svojega bistrega spomina in pa	A
Ni bil vsiljiv. Delmestri je začel	govoriti	hitro in gladko.Bil da je dolgo let pooblaščenec	A
/ stran 212 . / Sploh ni bilo moči še kaj	govoriti	in še kaj ugotoviti.Obupno se je prestopal podglavar	A
Alegorija pokaže očitno s kretnjo, da hoče	govoriti	poklon navzočim.V nabreklih podobah našteva	A
povedala, kmeta neumna,« je dejal, »kaj imajo neki	govoriti	svetniki!« Moža, ki sta si prej šepetala, sta	A
Lapajne. Res je pogledal Golja vstran in začel	govoriti	čez mizo s čepovanskim Podgornikom. Lapajne	A
bili ozlovoljeni, poparjeni. Ni se jim ljubilo	govoriti,	kakor da se sosed sramuje soseda.Obhajalo jih	A
za božje ime, gospod podglavar ‒« je skušal	govoriti	sodnik, a mu namestnik ni pustil. »Dovolj šale	A
Tiše je pristavil. »Šime Golja noče	govoriti,	pa so biriški izdali, da je po zadnjem uporu	A
dvignil. Tujec je jecljal, da o tem ne sme	govoriti.	»Seveda ne smeš,« se je zakrohotal Golja in	A
nato knjigo, našel zopet svoj glas in začel	govoriti.	»Žalostni ste in tarnate.	A
Tako čudne reči so si pravili in razgrinjali.	Govoriti	je začel Defacis, ki je bil pijan.Rekel je,	A
tudi boli je nič več. Ne more jesti, ne more	govoriti,	ne more ležati.Za pečjo sloni ves dan pa zebe	A
in svečami, roke so ji oklepale črn križec,	govoriti	pa ni hotela nič več. Niti z mano ne.	A
zamahnil z roko in jih pustil pri miru. Če nočejo	govoriti,	pa nočejo, še žal jim bo.Preveč skrbim zanje	A
se je ubadal z zajci. Prav tako niso hoteli	govoriti.	»Daj, vsaj ti spregovori, Rjavko!« je	A
kaj bi ljudje rekli, ko bi zvedeli, da nočete	govoriti...	« Kunci pa kot nalašč niso odprli ust	A
Vse do sedaj, in celo zdaj, ko veva, da znajo	govoriti.	Žalosten sem se odpravil domov, po glavi	A
bi morali v Kamniku kupiti takega, ki bi znal	govoriti.	Potem bi ta naučil odpirati gobce tudi drugim	A
Rekel je: »Čakaj, jih bom pa jaz naučil	govoriti...	« »Kako: ali si učitelj za zajce?«	A
bi bilo na tvojem mestu sram, če ne bi znal	govoriti...	« je dejal zajček na moji roki. Oni v	A
je okaral brat Ciril. »Saj sam veš, da ne zna	govoriti.	« »Saj prav zato... naredimo igrico o zajcih	A
različne vrste zajcev. Največ je tistih, ki znajo	govoriti.	Tu in tam pa živijo po mestih tudi takšni zajci	A
kakor grob. Kmečki zajci bi jih radi naučili	govoriti,	vendar so mestni tako zabite glave, da jim učenost	A
šepnil brat Ciril proti sosedovemu Francetu. »	Govoriti	znajo le mestni zajci, naši pa ne...«	A
ga ni na svetu. S takšnim zajcem, ki ne zna	govoriti,	ne bom imel več opravka. Občinstvo se	A
»Čisto prav jim je! Zakaj pa nočejo	govoriti...	« Sredi noči je na okno potrkala mehka	A
Norčevali smo se samo iz tistih, ki nočejo	govoriti...	« Moj črno‐beli lepotec je nalahno odprl	A
besedice, vem, da ni res, da naši zajčki ne znajo	govoriti.	Vsi znajo, le težko jih je pripraviti do tega	A
nekaj ur prave prostosti. Na vasi so začeli	govoriti	o dopustih.Nekdaj so bili to samo prazniki in	A
smreke. »Oče, naš najvišji vrh sem slišal	govoriti!	« sem kar z vrha smreke zavpil očetu.	A
»Čudež se je zgodil... Slišal sem	govoriti	Triglav...« sem povedal žarečih oči.	A
verjamejo, ti pa mi zagotovo boš: slišal sem	govoriti	gore med seboj...Vrhovi so prav tako živi kot	A
delal sem se važnega po vasi, da sem slišal	govoriti	Triglav, povrhu pa sem se do krvi stepel s tistim	A
daste ime: planinska jajca. Slišal sem namreč	govoriti,	da v planinah zraste roža na vsaki pedi zemlje	A
tisto, kako sem slišal v mladosti Triglav -	govoriti!	»Ja, to pa ni nič izjemnega...« mi je	A
dohitel Novak. »Si začel že kar sam s seboj	govoriti...	Boš moral k Pircu, da te postavi na pravi tir	A
Napredovala sta tako počasi, da ni bilo omembe vredno	govoriti	o metrih hoje, kaj šele o kilometrih. Vsenaokrog	A
dejal svojemu fantu: Ti pa ne znaš drugega	govoriti	kot samo o hribih, kot tisti župnik z Dovjega	A
oba pod istim plazom. Od ljudi sem tudi slišal	govoriti,	da se je že zgodilo - menda je bilo tako pod	A
zopet obsenčil z desnico svojo, da sem moral	govoriti	resnico in pravico. »Kdo sta, ki mi kratita	A
sezali iz večnosti v večnost! Neresnice ne morem	govoriti!	Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori;	A
železnico imate še vedno?« vprašam, da bi jela	govoriti	o drugih stvareh.»Ali kje vendar dobivate premoga	A
»Ali ničesar ne govori?« »Kaj mu je treba	govoriti,	toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu!« »Ako	A
zvijala, kako je vzdihala, kako je zatezala usta,	govoriti	pa vendar ni smela, ako se ni hotela udeležiti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani