Zaželel si je, da bi okamenel na svojem mestu, z istimi čuti in isto leno, trudno srečo. Vznemirjala ga je samo zavest, da mu je treba samemu kakorkoli posegati v ta sladki mir, da mora govoriti in na kak način ”nastopati“.
Simonov obraz pa je v istem času prepreglo nekaj grenkega in mučnega: očí so postale nemirne, in neodločni, boječi pogledi niso vedeli, kjé bi obstali.