glas (1.001-1.100)

vrnejo v tovornjake, ker se bodo premaknili.	Glas	se mu je mahoma kar izgubljal.Vozniki so se	A
Niti minute več te ne pustim tukaj!«	Glas	mu je hreščal kot stara pločevina in se je moral	A
spomnil. Iz zvočnikov je zazvenel globok in jasen	glas	doktorja Lava Morele, njegovega prijatelja,	A
postaje zaslišal njegov prestrašeni, cvileči	glas.	Klical je majorja Mijatoviča v Ajševico, svojega	A
dogajanje zunaj stražnice, potem pa je njegov	glas	dosegel tako visoko stopnjo, da je v zvočniku	A
in nenadoma je iz zvočnika zahreščal odločen	glas	polkovnika, ki se je s helikopterjem pravkar	A
se je nenadoma zaslišal prestrašen, zlomljen	glas	desetarja, s katerim se je Vardžo nekajkrat	A
hrup nikoli spečega travnika. Vsak najmanjši	glas	se jim je boleče zagrizel v prenapete živce	A
mu je razbijalo v glavi, da bi najraje na ves	glas	zavpil.Roke na grobi hrastovi mizi so se mu	A
tukaj nas nenehno selijo, ker nas lovijo...«	Glas	se mu je zlomil. »Kar vdal se bom...«	A
je tiho, tudi on pomirjeno, odvrnil. Materin	glas	mu je dajal moč, ga pomirjal. »Kje v Mariboru	A
pa pridete vi, klovni, in nam solite pamet!«	Glas	se mu je še bolj stišal, skoraj šepetal je.	A
hitro vse zvedela in pritekla, jokata na ves	glas.	Žene in dekleta jih skušajo tolažiti, a vsem	A
obrne Križan na Premca, ki se je smejal na ves	glas.	»Premec,« mu pravi, »midva bova imela enkrat	A
drugi konec. »Stoj, fant!« pravi zdaj oni na	glas.	»Pridejo žandarji mimo, boš pa lahko dal.«	A
klobuke prodaja. Po vsem trgu se razlega njegov	glas,	in nehote moli tudi Juri za njim in se počasi	A
kraja. Kmalu se začuje od brega sem močan	glas:	»He, brodnik, stoj, vozi nazaj!« »Takoj pridem	A
bi ga prenočili.« »E, ljubi moj!« odvrne oni	glas.	»Pri nas te ne moremo prenočiti; pojdi tukajle	A
boljši!« reče Miha Juriju in se nasmeje na ves	glas.	V srce je zbodel Rožanca ta smeh; takoj mu je	A
ni menda na nič, ko mu zadoni na ušesa oster	glas	klarineta.Kaj pomeni to! si misli Juri in obstane	A
Miha, pravi Juri; kaj neki dela ob tem času?	Glas	je prišel s poljskega pota, ki pelje iz Doline	A
blizu pota. »Kaj pa, kaj pa,« odgovori znani	glas.	»Čaketanss�44iesn�45iyv	A
Juri pove svoje ime, se zasmeje Štefan na ves	glas.	»Presneta reč!« pravi, »Dolinci pa menda res	A
materjo, je bila vesela in se je smejala na ves	glas	zdaj Ožbetu, zdaj Štefanu. Ljudje, ki malokdaj	A
prizor, se oklene Rozalke, in obe jokata na	glas.	»Oh, kako ga je škoda!« je dejal Štefan. Pečarka	A
»na onem koncu vasi sem vas že slišal, tak	glas	imate.« »Glas pa jaz dober, primojdunaj, in	A
koncu vasi sem vas že slišal, tak glas imate.« »	Glas	pa jaz dober, primojdunaj, in grlo gladko, da	A
svojo družino med pogrebci, in pred njim je na	glas	molila stara Urša, Premčeva gostja, in vmes	A
oba lepo,« je dejala spet Jerica. »Gašperjev	glas	se sliši izmed vseh drugih.Ti, Tone, ne greš	A
dolini. »Prêcej, prêcej,« se je začul ženski	glas	iz gornje sobe. »Saj Mane še ni doli.	A
šli mimo prve krčme, so že slišali Gašperjev	glas.	»Tile se bodo nocoj še tako tepli,« je dejal	A
bolj škoda ko Miha. Takemu sumničenju je na	glas	ugovarjal Gašper, češ da so bili najbrž fantje	A
vprašal, kje se je pravzaprav zgodila nesreča; na	glas	se ni upal jeziti.Ponoči, kadar ni mogel spati	A
dejal oče, snel klobuk s sive glave in začel na	glas	moliti. Ko se je spela pot navkreber, je opominjala	A
navkreber, je opominjala hči, naj ne moli na	glas,	naj se pokrije in nekoliko odpočije, in ponujala	A
Ti boš pa dobra pevka, ker imaš že zdaj tak	glas.	Kaj pa tvoja sivka?	A
bilo davno; zdaj je bilo njeno oko ugaslo, njen	glas	ubit, in kolikokrat so jo oblile solze!Takrat	A
na onem pa v pekel. Jerica je ihtela na ves	glas	in tudi Gašper je imel solzne oči, ko je zatrjeval	A
konec hiše, od koder se je že slišal tete Mane	glas.	Zdaj je bil spet dobre volje.	A
hudo.« Posilile so jo solze, in zaihtela je na	glas.	»Kaj pa se ti cmeriš« jo je tolažila teta.	A
nekako premotila teta Mana, ko je začela na	glas	naprej moliti. Ko so bili pomolili na očetovem	A
fantov, ki so ga občudovali na tihem in tudi na	glas.	Kdor mu je bil prijatelj, je tudi poprosil, da	A
zvedel zvečer ta dogodek, se je smejal na ves	glas.	»Meni se je res smilil,« je dejala Jerica,	A
oglasil eden iz teme. »Pusti ga!« je dejal drugi	glas.	»Škorec je; barko vozi, doma ga pa žena čaka	A
stric! Tiha želja se mu je izpolnila na ves	glas.	»Ali te ni sram,« ga je pozdravila Lenka v veži	A
po Mlaki in po sosednjih vaseh se je širil	glas	o slavnem Urbanu Škorcu; od začetka negotovo	A
Novine so šle iz rok v roke; ta jih je bral na	glas,	ta tiho; ta je razumel takoj, za kaj gre, drugemu	A
druge strani se je odgovarjalo bolj in bolj na	glas,	in kmalu je krik in smeh in šum udušil tudi	A
presega vse meje.« Muren je povzdignil oči in	glas,	da bi se opravičil; toda gospod davkar ga je	A
je dejal Ivan, ki je sam čutil, kako se mu je	glas	izprevrgel, »bi vas povabil za drevi na večerjo	A
kako govori pisatelj sam,’ ‚Čujmo še nasprotni	glas,	’ pravim o drugi priliki. To so pisateljske zvijače	A
vrlin in slabosti svojega učitelja, in rekel na	glas,	da Miha laže. Strnad je takoj vedel, kaj mu	A
načelnika. Iz tega dvoma pa se je spet začul	glas	vesti, ki ga je bila prej jeza prekričala.Ponižen	A
težkim srcem čakala moža, je priklical znani	glas.	Prihitela je, prijela moža za roko, ga mirila	A
iz smotke predse. Možje so tiho pokimali; na	glas	se ni začudil nihče; zakaj ta in oni ni prav	A
pride še kaj rodbine za njim. Po vasi pa je šel	glas,	da se je pripeljal h Korbinu milijonar iz nemških	A
sestri Urši. Na trkanje se je oglasil osoren	glas:	»Kdo je?« »Nobeden drug,« je dejal Petan in	A
tisočakov. . / . / stran 99 . / Ivan se je na	glas	jezil na Gričarje, ki se posvetujejo s tujcem	A
hiše. Na tihem je bila hvaležna Andreju, na	glas	si ga ni upala zahvaliti, da si ne bi nakopala	A
huda teta nase. Urša pa je bila že slišala njen	glas	in njen smeh in se veselila v srcu.Nobenega	A
se je začel Ivan na tihem, potem pa tudi na	glas	proti njej jeziti. »Kaj pa hočem,« se je zagovarjala	A
noge na nogo, mahal z rokami, se usekoval na	glas	in kašljal pomenljivo in čakal prilike, kdaj	A
»Kaj hočete, milostljiva?« se je smejal na	glas	gospod Strada.»Slabi časi.	A
splošnega smeha samo še njen in gospoda Strade	glas.	»Nocoj par buteljk na vaše zdravje, gospod Strada	A
izpregovori in odda list Petaciju, da ga na	glas	prebere. Zapisano pa je stalo, da morajo po	A
žrebcem vpijočo in jokajočo gnečo. Njegov ostri	glas	je prevpil hrup in vrišč, in vsa množica je	A
prenaglil,« je dejal tiho Jošt in vpil na ves	glas	»hurá, hurá«! Onadva pa, ki sta bežala pred	A
ko si je ob bučanju morskih valov utrjeval	glas.	Na mestu pa sta dobila boj končan.	A
cerkvi je!« se je slišal zdaj skoraj nejevoljen	glas	iz drhali, ki je izgubila zabavo, da bi gledala	A
toliko pogovoriti, da ni vpila in kričala na ves	glas.	Dolg in srdit je bil dogovor s tujimi možmi,	A
se imenuje Cahej,« je povzdignil Lenart svoj	glas.	»Kdo pa je ta Cahej?	A
stene. »Kazen!« mu je šepetal neki notranji	glas.	»Ha, babja vera!« se je zakrohotal, planil pokonci	A
je hotel obdolžiti. A vedno je slišal grozen	glas,	ki se mu je rogal in šepetal: »Glej, zato si	A
A takoj po prvih besedah mu je vzbudil znani	glas	spomine prejšnjih časov. »O vrli sin vrlega	A
bom povedala kje,« se oglasi neprijeten ženski	glas,	in vstopila je starka, ki jo je Viljem takoj	A
mi je ubil Celjan.« Starka je zastokala na	glas.	»Kri za kri!« je vzkliknila.	A
pregrajena. Kadar Avguštin zasliši Srakarjev	glas,	se prestraši, da mu pade pero iz roke, ves bled	A
njima?« ‒ Gospod Šnakšnepskovski naenkrat veseli	glas	v resnega spremeni, me prime za roko, me pelje	A
enega skrivaj z mize in naenkrat zaženem vesel	glas:	»Ga že imam, ga že imam!« Urno skoči Šnakšnepskovski	A
odreže leskovo šibo, maha z njo in poje na ves	glas:	Kaj maramo mi, ki smo fantje mladi; soldatov	A
je upal dihati, šele ko se je v dolini zgubil	glas	stražarjevih korakov, si je upal spregovoriti	A
srečno in mirno na Preseki, ko je prišel neki dan	glas,	naj gre hitro v gozd, da bo stari gozdar umrl	A
kako so se prestrašili Poličanje, ko se zažene	glas	po deželi, da pridejo na Polico vojaki in še	A
gostov. Iz tega idiličnega miru vzdrami Poličane	glas,	da pridejo huzarji. Sprva ni tega nihče verjel	A
stopal počasno po vasi. Kar zasliši županov	glas:	»Matizelj, pojdi no malo k nam, da nam kaj poveš	A
tem pridržkom, ako ji bo pogodu. V tem se je	glas,	da pridejo huzarji, raznesel že po vsej vasi	A
ji je prijal njegov krepki, ali vendar mili	glas	in še bolj njegova neprisiljena vljudnost.	A
kar hipoma obstane. Blizu njega zapoje ženski	glas	tako ljubeznivo, da se mu je nehote ustavila	A
ljubeznivo, da se mu je nehote ustavila noga.	Glas	mu je bil znan.To je glas, kateremu se je v	A
Glas mu je bil znan. To je	glas,	kateremu se je v nedeljo čudil v cerkvi. Petje	A
ozira po pevki. Vedno bliže in bliže se čuje	glas	‒ in zdaj ugleda visoko, lepo vzraslo mlado	A
. / stran 46 . / po vsej fari je bil le en	glas,	da je Anka najlepša in najljubeznivejša deklica	A
priropoče voz na dvorišče, kmalu razloči možev	glas	in težek kamen se ji odvali od srca. Možina	A
drznil presaditi ga,« začuje se za njimi prijeten	glas.	»Drevesce je bilo žlahtnega plemena, pa je bolehalo	A
so prišle iz srca. Berta je imela čist in mil	glas	in je pela s posebnim čutjem.Ritmajster je kar	A
kakor si ga je želela njena domišljija. Njegov	glas	ji je sicer segal v srce, njegovo vljudno vedenje	A
ga bila ves dan poslušala. Njegov simpatični	glas	ji je stresal dušo.Ako je sedela poleg njega	A
remaknjenim očesom strmela v pripovedovalca. Njegov	glas	ji je bil danes posebno mil, neki čaroben ogenj	A
kaj dalje izpraševati, posebno ko je prišel	glas,	da bodo šli huzarji kmalu odtod.Le toliko je	A
z žarečimi očmi strmi tja, odkoder je prišel	glas.	‒ Strah in groza!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani