Tisto popoldne, ko so župan prinesli žalostno novico iz mesta, prebudil se je Matizelj ravnokar v svislih in, premišljuje nečimrnost tega sveta, je stopal počasno po vasi. Kar zasliši županov glas: »Matizelj, pojdi no malo k nam, da nam kaj poveš!« »Kaj vam hočem jaz povedati, ker sami več veste, kakor jaz,« odreže se Matizelj, pa ves začuden, odkod danes tolika prijaznost županova, vendar stopi v hišo.