Materi sta stregla otroka, kolikor sta mogla, ker se jima je smilila. Spominjala sta se nejasno, da je bilo včasih drugače, da jima je mamica veselo pela, da se je igrala z njima; a to je bilo davno; zdaj je bilo njeno oko ugaslo, njen glas ubit, in kolikokrat so jo oblile solze! Takrat sta se spogledala otroka; Gašperček je rekel tiho, da mama spet joče, in Jerica se je spustila tudi v jok in cepetala z nogami in vpila, da se mama ne sme jokati, in se ni dala umiriti, dokler je ni vzela mati v naročje, kjer je skrila glavo na njenih prsih in tiho ihtela.