Ko je tri dni pisal, pokliče ga višji davkar v svojo pisarno, ki je bila od obče velike sobane le z remeljni pregrajena. Kadar Avguštin zasliši Srakarjev glas, se prestraši, da mu pade pero iz roke, ves bled stopi pred gospoda, ker je mislil, bogve, kaj je zagrešil. Srakar mu pove, da je z njegovim pisanjem zadovoljen, da bo dobival po 35 kron srebra na dan in da naj pridno opravlja svojo službo, potem more sčasoma dobiti tudi več.