nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Uboge rože, poved v sobesedilu:
Bleščeča, omamljiva, slepeča belina kamor so bežale utrujene, vznemirjene oči. Zrak je bil ves poln čudovite, opojne mešanice najrazličnejših vonjev; fini, veseli vonj bele rože se je mešal s težkim, sanjavim duhom blede tuberoze, s plebejsko dostojnim vonjem nageljnov, z melanholičnim vonjem neokretnih, molčečih lilij ... in vmes, kakor neprijeten krik iz težke tišine, kakor rdeča, umazanaluč iz tople noči - zoprn duh potu, tisočerih človeških teles, hlap iz tisočerih grl, iz tuberkuloznih prs ... Suha, mlada ženska z jetično rdečico na opaljenih upalih licih se je pririla v ospredje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani