Zdaj si testá, ki mislim napraviti iz njega novo človeštvo!“ Stisnil mi je roko zeló prisrčno, a nató je izginil prijetni duh po vijolicah in ciklamnih... Jaz pa tožim zdaj neprestano noč in dan ter vzdihujem, ker je moje življenje takó pusto in žalostno; siromak sem na svetu, v svojem snežnobelem dvorcu...