dolino (501-600)

“ se je začudil dacar. Nato so se vrnili v	dolino	vsi zamišljeni; ampak kar so slišali in videli	A
vseh nadlog, ki so se tako čudno razbučale nad	dolino	šentflorjansko. Ko se je vzdramil, je bilo že	A
pohujšanjem in nadlogami je napolnil to lepo	dolino	šentflorjansko, v rodoljubna srca je vtihotapil	A
florjanski pa čast in odrešenje. Prišli so cigani v	dolino	šentflorjansko, kuštrava, umazana, tatinska	A
bi se človek sklonil ter pokril z dlanjo vso	dolino.	Župnik je zaprl železna vrata in se je vračal	A
ozke struge in umazani studenci so curljali v	dolino,	zbirali se v jarke. Stopila je v cerkovnikovo	A
je pognal. Podil je po cesti, čez klance, v	dolino,	po zeleni ravni.Mudilo še mu je pač.	A
včasi ob skalo in odskoči, nato hiti še urneje v	dolino.	Zapil je Marko vse, kar je imel, pa	A
zaspal in smrčal tako močno, da se je razlegalo v	dolino.	Župnik je slonel ob oknu in je prešteval zvezde	A
so se razmeknili in silne vode so preplavile	dolino.	Polje ni rodilo niti klasu,vi	A
dlanjo po čelu s toliko silo, da se je slišalo v	dolino.	Nato je pobral stol, sedel za mizo ter izpraznil	A
so ti storili, o domovina? Napotil se je v	dolino,	v senci spečo, brezglasno.Na polju je ugledal	A
pripoveduj mi o kazni božji, ki je doletela to lepo	dolino;	in o Ali paši, razbojniku, mi pripoveduj.	A
No, tisti časi so se bili povrnili v to lepo	dolino.	Jaz sem jih sam videl in doživel.	A
To je bilo ob tistem času, ko so se vozili v	dolino	svatje od vseh strani, gosposki svatje v gosposkih	A
človeška moč. Gledal je v noč, ki je sijala nad	dolino	v tisočerih belih lučih, tako belih, otožnih	A
črn svat, prevalil se po holmu ter odkotalil v	dolino.	Prikazal se je baron Peter sam, osmojen in omamljen	A
plamena, opotekal se po grmičevju, po grapah v	dolino;	črni dimi, dolge črne roke so segale za njim	A
zatulil v vetru prešeren grohot se je razlegel v	dolino,	objel je popotnika kakor z žgočim, dušečim dimom	A
mu je svetilo sonce v obraz, ko je stopal v	dolino.	Vesel je bil svežega mladega polja, ki se je	A
Črne razvaline so stale na holmu, gledale so v	dolino	z velikimi, belimi, zlobnimi očmi:Hej, tlačani	A
sem iskal? Se kamen ve kam, ko se zakotali v	dolino,	še list ve, v kateri smeri ga nosi veter in	A
skrite v drevju, lepo pobeljene hiše. Nad	dolino	nizek holm, poraščen z visokimi kostanji.Takó	A
sedel na klopi, kadil cigarete ter gledal v	dolino	s poluzaprtimi očmi.Zaklenil se je v ateljé	A
mokro, zakaj izza listja se odtod ne vidi v	dolino...	Sedela sta tukaj, in njegov obraz je bil mračen	A
in se je vsa bela in zadovoljna smehljala v	dolino,	na zoreče polje. ”Tam je naša hiša - izza	A
bridkosti. Tam sva sedela v senci, gledala sva v	dolino	in sva se pogovarjala, kakor da sva sama na	A
ustnicah se je smehljala. Pokazala je z roko v	dolino.	”Tam doli bova gospodarila nekoč!“	A
prostran vrt! Glej, vse od hleva pa doli v	dolino	- sam vrt; takega nisi še videl; to ni gosposki	A
vidim njeno rjavo, zagorelo roko, ki je kazala v	dolino,	in njen obraz in večerno zarjo na njem. Bog	A
srečen ... Gledal sem za njo, ko je hitela v	dolino;	za vrtom se je okrenila in me je pozdravljala	A
evangelist nečistosti - kdo te je klical v	dolino	šentflorjansko?Kakor tat si prišel, ki spleza	A
ne pošilja Bog toliko izkušnjavcev, kakor v	dolino	šentflorjansko - blagor ji!V sveti Jeruzalem	A
je slišal v krčmi o takih rečeh. Prišel je v	dolino	človek, nikomur poznan, ne po imenu, ne po licu	A
Italijanski vohun je, ki išče, kaj bi ukrenil zoper	dolino	šentflorjansko!“ je poudaril rodoljubni učitelj	A
je sam zlodej prismodil v to blagoslovljeno	dolino	šentflorjansko in da ne bo nič prida iz te istorije	A
tam visoko, Bog vedi kje, in sem gledal na to	dolino	šentflorjansko.Pa se je prikazal nenadoma, Bog	A
je privzdignil za najmanj troje klafter vso	dolino	šentflorjansko.Ni odnehal, uprl se je in je	A
rekel in se je veselo smehljal. ”Rajši stopim v	dolino	... pred cerkev stopim, pa razkličem ...“ ”Ne	A
kruha zadosti in starega vina, in vso to lepo	dolino	šentflorjansko.Zato ne veste, oče, kaj je romanje	A
vzduh težak in gost. In ko sta se ozrla obadva v	dolino,	sta ugledala tam čudno senco, velikemu netopirju	A
samote je bil, kesanja in premišljevanja za vso	dolino	šentflorjansko.Zakaj prigodilo se je čudo, ki	A
klic; nato se je z dolgimi koraki nameril v	dolino,	oznanit narodu skrivnost. ”Otrok leži tam	A
tudi nje ni sram!“ Pohujšanje je pljusknilo v	dolino	šentflorjansko, kakor črna skala v jezero.Srca	A
ostal je tudi strah. Črn oblak je ležal nad	dolino	šentflorjansko in se ni ganil. ”Tista vlačuga	A
srdit: ”Glej ga, razbojnika, ki je oskrunil	dolino	šentflorjansko!“ Ampak komaj je tako premislil	A
rok in golega vratú. Težak davek je udaril	dolino	šentflorjansko; hujše je bilo, nego turška sila	A
da bi bil zapravil v enem samem letu ne samo	dolino	šentflorjansko, temveč tudi še devet fará naokoli	A
Ampak, Peter, nocoj je večer preimeniten za	dolino	šentflorjansko; vse bodi pozabljeno nocoj in	A
pisem in brez izkušenj ... pride, pa prevrne vso	dolino,	kakor da bi zasekal z lopato in privzdignil	A
smehlja otroku. Jasno so gorele zvezde nad	dolino	šentflorjansko, mežikale so in so se ji smejale	A
in polposušenimi vejami. Prišel sem v ozko	dolino,	in tam je bila že črna noč.Samo na eni strani	A
lepše nego podnevi; iz senc, ki so legale v	dolino,	se je vzdigala vas v rezki, bleščeči beloti	A
nižje za gozd, počasi in tiho so lile sence v	dolino.	”Zakaj molčiš?	A
oddrdral veselo, odhitel po drznih ovinkih v	dolino.	Noč je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem	A
izza visoke gore in poplavijo žareči valovi vso	dolino,	da ni več ne polja, ne travnikov, ne vasi,	A
bilo mraz. Šepal je nekoliko, ko je stopal v	dolino	mimo farovškega vrta. Iz mraka se je vzdigala	A
luči. Popotnik je šepal v lepo šentflorjansko	dolino;	počasi je hodil, ker se mu ni mudilo nikamor	A
Šviligoj, ki sloni zdajle ob oknu in gleda v	dolino	in ne vidi ne greha ne čednosti!Star si že in	A
pripetilo, da je prišlo pohujšanje v šentflorjansko	dolino.	Zapeljivec ne izbira ne kraja ne ljudi, temveč	A
izpregovoril. ”Torej v to našo šentflorjansko	dolino,	ki jo je bil Bog blagoslovil z obilimi čednostmi	A
imena se je priklatil v našo lepo šentflorjansko	dolino.	Počemu je prišel?	A
prišel? Zato je prišel, da bi zasejal v to lepo	dolino	šentflorjansko ljuljko greha in nečistosti.	A
kadar pomisli, da je doletelo kaj takega to lepo	dolino	šentflorjansko.Zgodi se lahko, da se Bog ne	A
mesec in komaj je z zaspanimi očmi pogledal na	dolino	šentflorjansko, so zašumeli bori in iz mraka	A
neba je stal mesec in je sijal žarko na vso	dolino	šentflorjansko; čudno bela je bila pot, v zlatu	A
svetila v žarki svetlobi, kakor luč, prižgana nad	dolino	šentflorjansko.Pod kočo se je razprostiral gozda	A
mi tvoje besede in ne razumem jih. Ozri se v	dolino:	pod svetlim mesecem spi, tiho in sladko, kakor	A
trpi zaradi njega. Kaj ni mogel stopiti dol v	dolino	šentflorjansko in kakšen zlodej ga je silil	A
Vzdihovanja bo konec še nocoj in vrnila se bosta v	dolino	šentflorjansko srečna in zadovoljna, kakor da	A
še preden mine ura, se povrneta zmagoslavno v	dolino	in mrak!“ ”Torej ni potreba sočutja?“ je	A
svetila dolina šentflorjanska. Gledala sta v	dolino,	na male hiše, čudovito žareče v mesečini, na	A
”Kam zdaj, Manca?“ ”V	dolino!	Če nama je naklonil Bog trpljenja, je treba zadeti	A
Greh je bila najina misel.“ ”V	dolino,	Manca!Tako čudno lahko je zdaj moje srce, kakor	A
razprostrle so se silne peroti in so zasenčile vso	dolino.	”Bog in vsi posli božji!“ je vzkriknila Manca	A
”Rodoljubi, prišlo je pohujšanje v to lepo	dolino	šentflorjansko.Tako je, rodoljubi, v to lepo	A
šentflorjansko. Tako je, rodoljubi, v to lepo	dolino	šentflorjansko, ki jo je bil Bog obdaril z obilimi	A
slišala. ”Zdaj gre v hrib moja pot, tvoja pa v	dolino!	“ je rekel Pavle.”Kar zdi se mi, da bi se poslovila	A
bila, sta se prijela za roko in se napotila v	dolino.	”Kako si rekla, Manca?	A
in vesela, kakor nevesta in ženin, sta šla v	dolino.	Kadar je zaukalo doli, je zaukal Pavle; kadar	A
so dišali kostanji. Mana se je spomnila na	dolino,	na polje in na dom in zabolelo jo je v srcu	A
od kraja do konca bi si ogledal to jozafatsko	dolino,	kjer so zbrani ljudje od vseh dežel sveta.Morda	A
lepih sanjah bi morda celo romal v tisto zeleno	dolino	pod svetim Lenartom. Kakor je mislil, tako	A
vse lepša pota. . / . / stran 58 . / V tisto	dolino	so se napotile, kjer se smejó zoreče njive pod	A
procesija. Vila se je s hriba v hrib, iz doline v	dolino.	Pod senco te črne procesije, pod senco rdeče	A
videlo več. Na levi se je spuščal gozd strmo v	dolino,	na desni se je vzdigal samo narahlo, ali spredaj	A
poti in se je spuščal gozd na desni globoko v	dolino,	odkoder se je vzdigal tam v daljavi še više	A
polna veja s samimi gručami. Veselo v breg in v	dolino	in toliko lepša je veja, kolikor je lepša; časih	A
železniška postaja. Birič in Šimen sta se napotila v	dolino.	”Kaj je še daleč do Prisojnice?“ je vprašal	A
kraj. Birič je iztegnil roko in je pokazal v	dolino.	”Tam doli je Prisojnica!“	A
da bi položil glavo, sem romal nekoč skozi to	dolino,	se mi zdi; nisem je spoznal natanko, noč je	A
nenadoma zamajala ter se v jadrnem diru spustila v	dolino.	Prah se je vzdignil, sonce je žgalo, da se Bog	A
je minila druga; tiha dremotnost je legla na	dolino;	nebo je bilo zmerom temneje, zvezde so se vzpenjale	A
višavo, kliče borce v zbor. »Pet jih pojde v	dolino	Korane!Tam skličite kompanije.	A
Mimo splašenih turških konj brzi skozi Metliško	dolino,	čez sveže bojno polje, kjer leži zrušeno stebrovje	A
uma, janičarji vrešče za njim. Begun krene v	dolino,	odkoder je prišel, toda se premisli in zavije	A
jesenski dan se nagiba, iz tihih šum sili v	dolino	mrak. Ferhadbeg! Herbart se naglo okrene k spremstvu	A
Naprej, naprej! Skozi	dolino	gre vzdih, nemirno prebivalstvo zaprhuta v brdih	A
okrogli dolini in stopila z drznim ovinkom v	dolino,	ki si jo je bil v tisočletjih preril potok.	A
gori, so dobro označili to rodovitno polico nad	dolino	z besedo ‘Peč’, kajti povsem kmečki peči je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani