Vid prične nemiren stopicati ob konju, zavihti se v sedlo in švigne naprej, prehitevši vojsko. Mimo splašenih turških konj brzi skozi Metliško dolino, čez sveže bojno polje, kjer leži zrušeno stebrovje turškega korpusa, kjer nevzdramno spe žilavi borci Mohameda. Vid ne misli nanje, le dom in oče in sestra so mu pred očmi, vbadajo njegovemu vrancu ostroge. »Kje so naši?« se zažene v ugašajoče rodno selo.