Izvil se je iz plamena, opotekal se po grmičevju, po grapah v dolino; črni dimi, dolge črne roke so segale za njim, vile se nad njim; klonil je glavo, iztegal onemogle roke, milosti proseč. Zabučal je plamen, zatulil v vetru prešeren grohot se je razlegel v dolino, objel je popotnika kakor z žgočim, dušečim dimom, butil ga je bežečega ob tla. »Hej, tlačan, kaj si se naveličal matjaževanja?«