Kadar ga nimaš, je vinar zlat: Opoldne in zvečer bi stopil v tisto črno, zakajeno luknjo, kjer kosijo in večerjajo njegovi tovariši in bratje; res je potreba tam, da človek meži, ko večerja in kosi, ampak želodec je potolažen za malo ceno. Naposled pa bi legel, truden od samega pohajkovanja, zaspal bi takoj, ne čutil bi trde postelje, ne slišal bi hropenja in smrčanja tovarišev in v lepih sanjah bi morda celo romal v tisto zeleno dolino pod svetim Lenartom.