dan (401-500)

vmes besedo modro govoríva in izginil bode	dan	v veselju.“ In zakolje Juda mlado tele,	A
Ne gledal tožen bi nazaj in ne v prihodni	dan!	Kakó spomín srcé teží in pred menoj je	A
TVOJE LICE Zakaj je tvoje lice krasnejše	dan	za dnem, in da te zró, ne morem braníti	A
hrepeneče nad zemljó se vrne ko mrzlo je blesteči	dan	odgrne ... Nesrečno solnce v svoji večni rani	A
mi hočeš ti?“ ”Ali paša je iz vojne oni	dan	prišèl pa takoj mi iz haréma devo je odvèl	A
želite vi?“ ”Ali paša je iz vojne oni	dan	prišèl, pa sinoč sinove naše sábo je odvèl	A
hočeš ti?“ ”Ali paša me na cesti sreča óni	dan,	zgrábi sivo brado mojo pa me pahne v stran	A
žarkov zárije blesteče iz megle vstane zimski	dan,	v slovó ga ne pozdravlja luna ko splava	A
stran 242 . / Bogve, kolikrat je nagnil	dan	se na večerno stran, oj Milena, kaj odlašaš	A
izbrali. Ljubezen v srcu mojem ní pomladni	dan	cvetoči. Še bolj temna je kot nebó v jesenski	A
znancev že zasula je lopata! Odprta noč in	dan	so dvojkam vrata, al' dneva ne pove nobena	A
gostilne do gostilne leta, da dvojkam žetev vsak	dan	bolj dozori. Znabiti, da kdor zdaj vesel	A
razsvetlí se ječa, zakrít na večno mu je beli	dan;	- kaj, da usoda, vedno bol noseča, odkrila	A
najlepši grad, kar jih je kdaj obžaril sončni	dan.	Ponosni stebri mramorni kipijo do nebá	A
nama vstala, na eni strani noč, na drugi	dan:	in tebi sije zdaj svetlejša stran. Visoka	A
nama vstala, na eni strani noč, na drugi	dan.	Srečala sva se na cesti, zarudèl je njen	A
/ . / stran 38 . / in od vzhoda prihaja	dan,	prsti rožni, trepetajoči dvigajo beli	A
teboj, sonce, Bog s teboj, jasni, veseli	dan,	noč neizmerna se zgrinja pred mano, vlak	A
mi na dn� srcá, na dn� srcá, kjer noč in	dan	te vnovič križa greh strašan. Le ona polni	A
želim, popred ko pred obrazom ti na smrtni	dan	stojim. O daj mi gledati, gospod, prelepe	A
po njem! Človek otopí, če greši kar tjà v en	dan,	brez pravega premisleka in brez modre zmernosti	A
zamazati z blatom - zmerom spet prisijejo na	dan.	Zmerom spet se mi pogled zastrè in gleda nazaj	A
poka filistejska skorja in svetloba prihaja na	dan.	Lahko jo je omazati - in omazal sem jo že takó	A
najlepši grad, kar jih je kdaj obžaril sončni	dan	... Ponosni stebri mramorni kipijo do	A
in šepetajo tó in tó ... A noč beží in vstaja	dan,	očí zaprè mi sen mračán. Temnó je v	A
ah ne, ne pridi! ... Azrael, nazaj, -- tvoj	dan	še ni prišel ... Kakó puhtí od njega mraz,	A
nama vstala, na eni strani noč, na drugi	dan;	in tebi sije zdaj svetlejša stran ... Visoka	A
nama vstala, na eni strani noč, na drugi	dan.	8	A
roki vsakdo meč drží. Ne nagne še se beli	dan,	pa zadivjá že boj strašan ... Veselo,	A
mi na dn� srcá, na dn� srcá, kjer noč in	dan	te vnovič križa greh strašan: le ona polni	A
lepa kot nebó večerno, jasna kot pomladni	dan	in kot beli cvet nedolžna ... Žalosten ozrè	A
popréd ko pred obrazom ti na smrtni	dan	stojím. Prelepe tiste dní, gospod,	A
o tebi, draga moja. Da ne dadó ves božji	dan	častilci ti pokoja. Pa naj te ljubijo	A
njimi te obvári, no, ljubi jih ves božji	dan,	a meni noč podári! OD SOLZ GOR�JO TI	A
če sem še tako bolán, jaz k nji se vračam	dan	na dan. Saj smeh njen je takó sladák,	A
še tako bolán, jaz k nji se vračam dan na	dan.	Saj smeh njen je takó sladák, in njen	A
... Škoda! ... Ali veste, kdo je oni	dan	prav do mraka bil pri meni? Ah, to je	A
usmili romarja, ki suknje nima! Zdaj je še	dan,	pa pride večer in sonce zajde, in Bog	A
z neba - če je v srcu pomlad in sonce in	dan,	nam nič ni treba. JESENSKI PSALM	A
tvojih nog - zdaj pojdi, ko se je nagnil	dan!	Na pot, romar, na pot!	A
je bridkost. Ali je let deset, ali je le en	dan;	ko sem bil srečen? Večnost je.	A
junaško že pisalo in bo pisalo še ves božji	dan!	In da sem v ”kapljico“ zateleban?	A
vina mnogo ali malo, vseeno bil bi vsaki	dan	pijan! Bog se usmili, da je res tako!	A
pravíco, da po kos mesá v mesníco vsak	dan	sme, dokler živí. Pes je bil zeló vesel	A
Obmolčí in gré na dvor. Tretji	dan	prisveti krásno. K mucu pride lačni pes;	A
bi vladal mir krasán! In v raju kakor prvi	dan,	lepó bi živel človek vsak, ko bi razvidel	A
SREČA Oj to je sončen, krasen	dan,	kot ni bil še nikdár; nikdár takó veselo	A
ves svet grozí temán; le v srcu mojem	dan	žarí, ljubezni jasen dan. POKOP	A
le v srcu mojem dan žarí, ljubezni jasen	dan.	POKOP	A
pogubljenju! Prikaži se očem, odpri nogám, v	dan	ali v noč -- le razodeni: kam! Nič ni me	A
radost in življenje! Svetlejši iz noči zasije	dan,	življenje mlado vrè iz starih ran in iz	A
RESIGNACIJA Pogledal sem ji tisti	dan	v oči in tam sem bral, da se je vse končalo	A
bega. Modrost je stopiti na plan, ko zasije	dan,	in utoniti v mrak, ko te preganja vrag. Modrost	A
Pojdem, pojdem 84 Zvonovi zvonijo za šmarni	dan	85 Zvezde 86 Usoda 87 Akordi 88 Pojenec 89 V	A
Zimsko dopoldne Mrzlo, vetrno, studeno zimski	dan	blešči, čez to mrzlo, vetrno, studeno plan korak	A
zletel kvišku je z drevesa v jutro leta zadnji	dan	‒ Siva megla skrila vrana v plašč svoj rezko	A
vrana v plašč svoj rezko je leden, in zavil	dan	zadnji leta dušo je v otožni sen ‒ Zima Prešla	A
rožami krog pasa pridi k nam. Pridi zjutraj, čez	dan	vroči, pridi zvečer al po noči ‒ hej, jaz vedno	A
Čuješ, čuješ, duša hoče, k tebi hoče po svoj	dan!	‒	A
ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni	dan?	Ti ne razumeš?	A
bil zvonjenje, tvoj omamil je glas! Noč in	dan	s hrepenenjem bi v začarani kraj, kot golob	A
Čaka danes, čakal včeraj, čakal je še prejšnji	dan	‒ čakal zjutraj, zvečer, zmeraj, zmeraj čakal	A
življenje prost, ko neodvisen in preziran vsak	dan	drugje sem gost, ko samemu že zdim se življenja	A
menoj ‒ vedno tišja, bolj samotna, drug vzel	dan	je moj ‒ Pred mojo Marijo Pred mojo Marijo	A
/ stran 85 . / Zvonovi zvonijo za šmarni	dan	Zvonovi zvonijo za šmarni dan, tiha žalost	A
zvonijo za šmarni dan Zvonovi zvonijo za šmarni	dan,	tiha žalost pa je v duši razlita ‒ ne rabim	A
ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni	dan?	Ti ne razumeš?	A
rokah držim. Res, ko se zbudim, gledam beli	dan,	pregnana je noč, in res sen je pregnan, a če	A
čuden sen: na postelji bolan sem ležal, bil	dan	jesensko je meglen ‒ Oči sem motne v strop upiral	A
Čaka danes, čakal včeraj, čakal je še prejšnji	dan	‒ čakal zjutraj, zvečer, zmeraj, zmeraj čakal	A
Čuješ, čuješ, duša hoče, k tebi hoče po svoj	dan!	‒	A
mano in pred mano. Kaj moč mi, čas, kaj si mi	dan?	Kar bilo ‒ kot v sneg zakopano!	A
lažnivi ljudstva so in bratov so obeti in zbirajo	dan	temni nad teboj. Komu bi iz srca verjel, da	A
življenje prost, ko neodvisen in preziran vsak	dan	drugje sem gost, ko samemu že zdim se življenja	A
/ stran 97 . / ZVONOVI ZVONIJO ZA ŠMARNI	DAN	Zvonovi zvonijo za šmarni dan, tiha žalost	A
ZVONIJO ZA ŠMARNI DAN Zvonovi zvonijo za šmarni	dan,	tiha žalost pa je v duši razlita ‒ ne rabim	A
Semeniščnik mlad s kitaro poje, Bogu daje hvalo noč in	dan,	s stene sveta Magdalena v žarkih večnega plamena	A
harmonije duš brezimne, Bogu poje večne himne noč in	dan!	Ko dobrave se mrače Ko dobrave se mrače, k	A
bleščečimi očmi. . / . / stran 18 . / Srpan Že	dan	za gorami se svita, in veje že jutranji hlad	A
daljnem, zbledelem tam vzhodu iz noči mladi	dan	krvavi, po ranem, po vetrnem svodu oblaček vesel	A
kdaj šele, mila, iz pernic izvabi te zlati	dan	in tja mimo nun svetovernic, kjer beli blešči	A
mestu veselem ‒ pa, ah, na nesrečni, nepravi	dan	zablodil po svetu sem belem. Pesem Lep, prelep	A
je v poljani črni vran, je v poljani noč in	dan.	Jaz bojim se ga močno, črno vranje je oko, črna	A
in sit ves vsake tlake; kadil bi le svoj živi	dan,	‒ preganjal si oblake! Kostanji šumijo Kostanji	A
/ Marica Pod noč skovika mi skovir, čez	dan	se v duplu skriva, o, čul sem ga že mnog večer	A
si tega kriva! Pod noč zalaja vaš čuvaj, čez	dan	pa mi počiva, o, čul sem ga že marsikdaj, in	A
rokah držim. Res, ko se zbudim, gledam beli	dan,	pregnana je noč, in res sen je pregnan, a če	A
ženimo prepevajoč, hej, ženimo se, ne naženimo ne	dan,	ne noč! Glej, blagoslovil nas, dež, volčji mraz	A
nas, dež, volčji mraz poslal nam Bog in kratek	dan	in tmo in noč nato ko kozji rog. Pa kaj, zakaj	A
« In vrag je odšel in vsak	dan	spet prišel, in mlinar igral je na citre, »Ah	A
krčme ko panji šumijo, in nagnil že dvakrat se	dan,	sam samcat odtodi drobi jo in maha županek Pedanj	A
naj svet se postavi, vsak mi sedemkrat pade na	dan!	Res, človek pravičen Pedanj ni bil, na Kristusa	A
Na planem ljudstvo se mudi in lep je, jasen	dan,	iz travnikov seno diši, in duh je ta mi znan	A
/ stran 86 . / Na poljani Na poljani več	dan	ne blešči, v noč zavita prostrana je dalj, vsaka	A
lažnivi ljudstva so in bratov so obeti in zbirajo	dan	temni nad teboj. Komu bi iz srca verjel, da	A
mano in pred mano. Kaj moč mi, čas, kaj si mi	dan?	Kar bilo ‒ kot v sneg zakopano!	A
je, Marica, ko zjutraj je izšla. Oj, dober	dan	ti, Marica, ti jasni maj, zardel bi zunaj, Marica	A
vzbujena kramlja. Dolgo, dolgo ne pride še	dan,	spi zemlja, čuj, spi svet prostran. Dva ne spita	A
sprijet z vodenimi dlanmi : ujeta leta ščip potóči	dan	semánji v lectu poči . . . zvečer pred vsemi	A
lectu poči . . . zvečer pred vsemi svetimi, na	dan	bedenji klik begav pod Karavanke, v prsih strte	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani