dan (301-400)

borni moj stan. Ah, pomnil je bom še na sodnji	dan!	Pa ta kočljivi predmet pustiva!	A
Slavec moj, kaj te je gnalo v kraje, večen	dan	zelene? »Hrepenenje me je gnalo.«	A
Pa naj bi z naglico goloba veslal svoj živi	dan	naprej, nikdar bi ne prišel do roba, nikjer	A
sama sebe se zavedala? Bo li trobenta sodni	dan	grmela, in zemlja se v pepel sesedala? O bratje	A
koža sedemglave kače . / . / stran 7 . / 5.	Dan	živali ‒ poklapana ušesa zajca polna skakljave	A
ljubiš, jaz povem ti, ker samà tegà ne veš.	Dan	bo prišel in je blizu, da boš mene poiskala	A
v moje srce bedno, da krog Angelíne, dokler	dan	ne mine letala bo vedno. Ah, prišel bo deček	A
/ Vrnitev In zopet je danes prekrasen	dan	in kakor v nekdanjih dnovih na kapiteljnu sveti	A
senc poljubovan, gre ljuba nasproti ta krasni	dan.	Vzbrstele so nežne ji grudi, mehké so in polne	A
Na molu San Carlo I Na tisoče let, vsak	dan	hitiš čez visoko obočje k nižinam obzorja v	A
spoznava, neznani ostaneta srci in tuji, ko južni	dan,	severna noč. IV Moj Bog, kako je pač ljubil	A
plamen vedno viši in noč je svetla kakor beli	dan!	»Pomagaj nam, o sveti Florijan!«	A
stari prerok jaz jecljam samó. A pride sodni	dan.	Takrat v nebo pozove tromba nas pred božji tron	A
čuva led, da nikdar več od tu ne pridejo na	dan!	Po kaj?	A
pogled moj! Ti si kot deva, ki si venec sname na	dan	poročni z dražestnoj rokój. Kakor se ženinu	A
življenje mi je bilo dolga noč. Življenje	dan	je, hitro končujoč, poln straha, poln nadej	A
sveti, toda zdaj ne znaš živeti! Ker za dnevom	dan	izginja, ker se čas in svet spreminja, niso	A
znal, kaj srce je mladi težilo... In prešel je	dan	in pretekla je noč, minil eden teden, o, dva	A
bom rekel: ljubica, zbogom! Že je pritekel	dan	beli, jasni... Oj, tam za logom lunica vgasni	A
A v dvorani zadnji, glej, leži devica; kakor	dan	pomladnji cvetejo ji lica. Kakor dan v pomladi	A
cvetejo ji lica. . /\ .. stran 234 . \/ Kakor	dan	v pomladi, kakor rdeča hruška, vitka kot v ogradi	A
.. stran 253 . \/ 4 Prisrčna voščila na	dan	godu, Pepínica, ko gora je v cvetju tam daleč	A
jaz, ki spejo v ljubéznjenih sanjáh, ki si na	dan	želéjo zleteti v pesmicah. Al repetnic razpeti	A
Spomin v potópu mine, ljubezni bolečine vsak	dan	spet oživi! Po morji barka plava, nezvesta,	A
narprvi stan soldaški stan: soldat živi vesel v en	dan;	sej cesar dá pol hleba, in kar je treba. Doma	A
čas! Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat′	dan,	ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan	A
svetlobo obdan, slovéčga imena tič Fenis na	dan.	Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi	A
ti je dana, bistri je um ti z bogastvam bil	dan;	boljga srcá ni imela Ljubljana, kak si za srečo	A
kosila, kogar meni bo ljubó.” “Varij! celi	dan	bo gódil, vso noč kašljal stari mož; bo te še	A
ljubih se ozirajo. Rodú Abrahamóvga hči pa	dan	na dan doma sedi, le malokdej gre med ljudi	A
se ozirajo. Rodú Abrahamóvga hči pa dan na	dan	doma sedi, le malokdej gre med ljudi. Prišel	A
malokdej gre med ljudi. Prišel je spet sabotni	dan,	ki ne spoštuje ga kristjan, od vernih Judov	A
Mladenič obljubi ostati ji zvest, se noč in	dan	jokal je mescov šest. Se milo je jokal, je milo	A
je jokal, je milo zdihvál, grob njeni je vsak	dan	obiskoval. Ga mati tolaži, tako govori: “Jaz	A
se srčnih ran, nazaj spet pridi čez let′ in	dan;	mi v kloštru prebiva drugi brat, tvoj drugi	A
se srčnih ran, nazaj spet pridi čez let′ in	dan.	Moj tretji brat vojskni je poglavar, spet pridi	A
presvítla čast, préd, ko de preteče let′ in	dan,	na vojaki se znébil boš srčnih ran.” Se dolgo	A
vender ljubce bledé. In kadar preteče let′ in	dan,	spet k materi pride bolj bolan. Ko préd, vsak	A
spet k materi pride bolj bolan. Ko préd, vsak	dan	obiskuje grob njé, tam milo zdihuje, in toči	A
. / stran 53 . / In kádar preteče let′ in	dan,	spet k materi pride bolj bolan. Vsak dan obiskuje	A
in dan, spet k materi pride bolj bolan. Vsak	dan	obiskuje, ko préd, grob njé, in milo zdihuje	A
je tamkej iskál. In préd, ko preteče let′ in	dan,	do matere pride list poslan. List čno je zapečaten	A
vanjga dján; obraz bledgá mladenča prikaže se na	dan.	Kopači ostrmijo, de ′z ust njih sape ni, manj	A
Mi mu srcé odprimo, pod nebam naj leži, de	dan	današnji prejde, de prva noč miní, de vstane	A
noč miní, de vstane drugo sonce, pripelje beli	dan;	spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan	A
zagrebímo ga.” Razplátili srcé so, ležalo noč in	dan	je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán	A
župan so mož neslan, kaj dela tam kancelir vsak	dan?	Priljudna in lepa je njega hči; al ona zvestó	A
dobilo rano, . / . / stran 97 . / ki peče noč in	dan	me brez hladila, ki ni dobiti ji nikjer zdravila	A
zvésto najti, kratke sanje! zbežale ste, ko se je	dan	zazóril. Modrost, pravičnost, učenost, device	A
sam ne ve. Se pod stropam néba trudi let′ in	dan	nomad; al pa konec leta bóde kaj priréje, sam	A
vajne tlake; té leta, ki so meni še ostale, cel	dan	iz pravd koval bom rumenjake, zvečer s prijatlji	A
zlatih črk: “Marija ave!” Od zóra, de se nagne	dan	k večeri, glasí ponoči pesem se ognjena le tebi	A
premaga: nazadnje omečí se tvoja draga, ti vsak	dan	okno celice odpéra. Od zóra srečen upaš do večera	A
Kini, al ljudstva, kjer šopírjo se bramini, en	dan	z med njimi ujetimi kristjani. Veselje únih	A
on očíta, koj Apel popravi. Ko pride drugi	dan	spet mož kopitni, namest, de bi šel delj po	A
gromeča; ak hitre ne, je smrti svest počasne, bolj	dan	na dan brli življenja sveča, dokler ji reje	A
hitre ne, je smrti svest počasne, bolj dan na	dan	brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka	A
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak	dan	mu pomlájena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca	A
znancov je zasula že lopata! Odprte noč in	dan	so gróba vrata; al dneva ne pove nobena prat	A
veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak	dan	bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva	A
bolečine, ko Črtomír ves up na zemlji sreče;	dan	jasni, dan oblačni v noči mine, srcé veselo	A
ko Črtomír ves up na zemlji sreče; dan jasni,	dan	oblačni v noči mine, srcé veselo, in bolnó,	A
dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo. še	dan	današnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec	A
kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen	dan	obeta, zarumení podoba njena bleda, in v tvoji	A
reva; kak sem želela v noči ti svit dneva! En	dan	sem prašat šla po vojske sreči, al skozi se	A
junaško bíli smo z Valjhunam boje, vesele zmage	dan	nam ne napoči, pomóril meč je vse tovarše moje	A
Pridi. Že slačim vse, kar mi je vsilil	dan,	počakam te prozorna vsa, od blage rose	A
in mojih ust se več ne boj, zdaj zdaj se	dan	v temo zgosti, glej, moj tolmun se že srebri	A
nedolžna smrt. . / . / stran 17 . / POLETEN	DAN	Poleten dan, vroč, razigran - vnaprej	A
/ . / stran 17 . / POLETEN DAN Poleten	dan,	vroč, razigran - vnaprej odkleni mi	A
ilovko. Grmički z bledimi cvetovi ves	dan	v nebo mežikajo, in detelja je pokošena,	A
votlim odmevom, s čudnim gibom veslaš skozi	dan.	Jaz ostajam, kjer sem, in te spremljam	A
kličem vas, . / . / stran 47 . / a ne mine	dan,	da ne grem zaman vprašat val morja,	A
dom, vejévje gósto, priletíte k nam na béli	dan	-- oznanújte -- da je prost Slovan.	A
In zdaj se potíkam po gózdih okróg, kjer	dan	na dan lóvski razléga se róg. Mi skálnata	A
zdaj se potíkam po gózdih okróg, kjer dan na	dan	lóvski razléga se róg. Mi skálnata dom je	A
dom vejevje gósto priletite k nam, na béli	dan	-- oznanujte -- da je prost Slovan.	A
častjó i naše bo imé glasílo. Da nam zasíje	dan	svobóde so naši se pradédi bojeváli z orožjem	A
glej, spomínov ne zatrèm. Ljubim te, ko síje	dan;	ko hladí te mesec bledi; z ledom srce	A
snubil sem romal po vaséh. Zdaj zora vsak	dan	zaráno mi dá poljubek vroč; zvečér poročí	A
In préšli so dnévi. Čez leto in	dan	postal sem bolán; na duši, na srcu bolán	A
Utrújen in póten domú pribežím: okróg so ves	dan	me podíli; pa kómaj sem míren in kómaj sedím	A
strmí, in od strahú napréj beží ... Ko drúgi	dan	je zvon zvoníl je tih pogrèb na vási bíl	A
tostran groba - onostran, ko vam smrtni	dan	prisije, naj vam bo vstajenja dan. ČUDNA	A
smrtni dan prisije, naj vam bo vstajenja	dan.	ČUDNA CVETL�CA	A
duh mogočni vaše blago srce razvedrúje.	Dan	za dnevom smo po širnem svetu potováli, da	A
résen je študíral božje stvarstvo noč in	dan.	Nikdar hódil ni po svetu, malo videl	A
po mnógih, lepih dnêvih vzíde mu poslédnji	dan.	Tu leží v samôtni koči, vzdihne zadnjikrat	A
so ga v zemljo, žalováli prehudó; drugi	dan	so vince píli, govorili so takó: ”O preljubi	A
vaš kralj vam naznani: Svobode napočil je	dan;	vsak mísli, kot srce velí mu, svobódno	A
pred nami šírni, hrupni svet, žarí pred nami	dan	krasán, svobode dan. Kot bratje vsi	A
svet, žarí pred nami dan krasán, svobode	dan.	Kot bratje vsi združímo se, v nevstrašni	A
... To bil je tožen	dan!	Vseh sínov meči so nezvestobo mi péli.	A
zvokom so besnim hitéli. To bil je smrtni	dan!	... Oj tu pred máno glejte čaróbna nebésa!	A
kadar gledam v lice ti cveteče ... Strastneje te	dan	na dan poljubljam, vero v tebe bolj in bolj	A
gledam v lice ti cveteče ... Strastneje te dan na	dan	poljubljam, vero v tebe bolj in bolj izgubljam	A
naj mehki duh se tvoj! Praznuj z menój veseli	dan	ko srečno je sovrag pregnan!“ In hrup	A
draga, sem hudó bolán, mordà je blizu smrtni	dan:	na srcu sem bolan hudó, ozdraviš me le	A
Objema zdaj z rokó me tó. Vsak	dan	v objemih bolj drhtím, vsak dan se njega	A
tó. Vsak dan v objemih bolj drhtím, vsak	dan	se njega bolj bojím. Bog dal ti roko je močnó	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani